Strgane strune za harmonično uglasitev
Najprej zvestim bralcem SkavtOPISa dolgujem uvodna opozorila (in opravičilo), če bo ta članek drugačne zgradbe kot ste ga vajeni. Vem, da imamo v ta namen primernejše besedilne vrste in temu ustrezne rubrike v medijih; priznam tudi, da so le-te na vidiku (da se v prihodnosti v njih izrazim), a tale vid-ik je, kljub temu da zrem v svet skozi povečevalna stekla, vseeno še precej zamegljen.
Najprej zvestim bralcem SkavtOPISa dolgujem uvodna opozorila (in opravičilo), če bo ta članek drugačne zgradbe kot ste ga vajeni. Vem, da imamo v ta namen primernejše besedilne vrste in temu ustrezne rubrike v medijih; priznam tudi, da so le-te na vidiku (da se v prihodnosti v njih izrazim), a tale vid-ik je, kljub temu da zrem v svet skozi povečevalna stekla, vseeno še precej zamegljen. (Avtor: Klemen Premrl)
Najprej zvestim bralcem SkavtOPISa dolgujem uvodna opozorila (in opravičilo), če bo ta članek drugačne zgradbe kot ste ga vajeni. Vem, da imamo v ta namen primernejše besedilne vrste in temu ustrezne rubrike v medijih; priznam tudi, da so le-te na vidiku (da se v prihodnosti v njih izrazim), a tale vid-ik je, kljub temu da zrem v svet skozi povečevalna stekla, vseeno še precej zamegljen.
Začeli smo novo skavtsko leto in z vami bi rada delila, poleg telegrafskega opisa tega dneva, še nekaj z gostobesednostjo začinjenih opomb. Če bo morda misel tekla prehitro in ne boste mogli slediti rdeči niti, se obrnite na moje neprecenljive sovoditelje, ki vam bomo, o tem ne dvomim, pomagali pri iskanju pomenskega bistva.
Bilo je torej, na novega skavtskega leta dan, ranega sobotnega jutra, sedemindvajsetega kimavca, 2009.
Noč je bila kratka, kakor se za take dni skorajda spodobni. Pozno v noč še drobne priprave in pregledi, kako stvari stojijo, spodbudni sms-si sovoditeljev, da bomo zmogli in da imamo vse pod kontrolo in da če nas že kaj preseneti, bomo tega Presenetneža presenetili nazaj in se nas ne bo več upal zares presenetiti. Še nekaj dihalnih vaj s poudarkom na artikulaciji posameznega zloga, da bo jutri jezik tekel kot namazan z najboljšo babičino marmelado, ki je na izvidniškem taboru tako hitro pošla.
Budilka je zvonila zgodaj. Bila je še tema. »Bog, hvala za skavte,« je bila zadnja včerajšnja in prva današnja misel. »Hvala za tako otroško vznemirjenje in pričakovanje, kaj vse prinaša dan s sabo – vse v Tvojo slavo!«. Sledil je tuš, neobičajno dolg; ups, oči, oprosti za račun, sem se zasanjala. Zdramil me je prijetno v nos ščegetajoč mamin čaj, ki je zadišal iz kuhinje.
Sovoditelj K. mi je sinoči poslal sporočilo, če imam prevoz. Kaj ni to lepo? Danes zjutraj pa mi je že pisala sovoditeljica D, da me pobere raje ona in gremo skupaj na prizorišče (op. za nevedeče: Nisem žoga, le voditelji tako pozorno skrbijo zame ;-)).
Četrt čez sedmo smo že bili v Šmihelu pod Nanosom. Tri dekliške v oranžno oblečene krmežljeve glave. In potem se je na traktorju s prikolico pripeljal še sovoditelj – čudovit prizor. Jutranji hlad, spokojna tišina, v srcih pričakovanje. Začeli smo postavljat provizorični tabor, postopno so začeli prihajati še ostali sovoditelji in kuhar. Rezanje čebule, klini, mukanje krav (priznam, da so imele nežnejše glasove kot pozneje otroci – seveda, saj je bilo tudi zanje še jutro). Organizacija in sodelovanje sta šibala kot da bi bila namazana z najboljšim oljčnim oljem, a v resnici je bil ta sestav povsem nov. Ooo, še bo lušno! ;-).
Malo pred deveto uro smo bili že vsi spodaj pri kulturnem domu, kjer so se že zbirali najbolj zgodnji otroci in starši. Čez akademskih 20 smo se stari in novi skvojevci še zadnjič dobili na jutranji uglasitvi z Gospodom in nato vključili alarm na megafonu. (op: Tale megafon je super stavrca, priporočam tudi drugim!)
Kratek pozdrav, zaigramo mesto brezbrižnežev in vsakdanje naglice, nato pa nas stegovodja Miha pozove, da gremo na pot. Hodimo razposajeno, nakar na grmu pred seboj zagledamo dve naši rutici. »Odgovornost pa taka, že na začetku leta?! No, čigava je? Kakšna bo odkupnina,«, se sliši preko megafona. Nihče se ne javi, gotovo si ne upa. Seveda pred starši, si še jaz ne bi. Vzamemo jih s seboj in kmalu pridemo do jase, kjer opazimo razglas. Na njem piše, da se moramo postrojiti v slovesen kvadrat in tako počakati v tišini. »Počakati na kaj?« -»Džungla je velika in skrivnostna tudi za starše«.
Stojimo in občudujemo okolico okrog sebe, nakar se mimo nas pripelje pismonoša, ki po vasi raznaša pošto. Še sreča da je sobota in da ima dve pismi tudi za nas. Naslovljeni sta na voditelja, ki odhajata iz stega. Dovolita nam, da ju naglas preberemo. Iz nežnejših obrazov že priklapljajo prve solze ob slovesu. Poslovi se Akela in stopi iz kvadrata. Nato damo besedo stegovodju. Iz žepa potegne klešče in začne rezati strune svoje kitare, ob kateri smo prepeli nešteto večerov ob ognju. Otroške oči se nejasno obračajo, v voditeljski vrstah se zasliši že glasno hlipanje. Potem vsi malo potočimo, kot da bi hoteli s svojimi solzami zaceliti ranjeno kitaro in nazaj zvezati prerezane strune, a naša pota se ločujejo. Miha še poslednjič spregovori besede stegovodje. Uteho iščem v stavku: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil, da greste in … Pojdi, pojdi Miha in srečno hodi,« si ponavljam v mislih. »Hvala ti za vse« in sliši se še zadnji skavtski pozdrav in nato zazveni Skavtska pesem (na suho! No, v resnici ob mokri podlagi lastno proizvedene tekočine). Ganljivo. Odhodnikoma podarimo še najdeni rutici, da ju bosta lahko odgovorno spravila v omaro za spomin, svoji pa še kdaj nosila okrog vratu. Odideta v eno smer, mi nadaljujemo po svoje.
Na travniku pred nami so raztreseni listi dvojih barv, na katerih so zapisane besede. Navodilo se glasi, da mora vsak izmed udeležencev najti po dva listka različne barve. Nato se razporedijo v štiri skupine. Skupina dobi nedokončano zgodbo, ki jo mora dokončati z besedami napisanimi na listnih, pri čemer lahko vsak sodeluje le z enim listkom. (Na zelenih so bile napisane vrline in duhovne vrednote, na oranžnih pa materialne reči.) Zgodbo nato pred vsemi zaigrajo. Ne boste verjeli, med nami so čisto pravi igralci! Odpravimo se na pot z željo, da bi iskali smisel predvsem v zelenih vsebinah.
Pot nas vodi naprej. Sproščeno kramljanje z otroki in starši. Lahkotna pot med polji in travniki, sonce nas toplo greje. Postavimo se v krog, kjer skavta, ona in on, uprizorita realno izkušnjo.
Ona: »Kulk je bedno, ti skavti. Zjutraj sem morala vstat, zdej neki hodmo tle ukuli, imam žulje, vroče je, želja sem in mobitel ne lovi … kr neki«. On navdušeno, kot se za pravega skavta spodobi, v vsaki stvari najde nekaj dobrega, ji prikliče nazaj na obraz veselje ter spodbudi občudovanje vsega lepega v naravi. Ona popusti.
Po skupinah se igramo pantomimo, v kateri ugibamo večbesedne pojme, rastline in živali iz narave.
Bolje uglašeni na lepoto narave in ljubečim čut do nje, se odpravimo naprej po poti.
Na zadnji točki zopet srečamo dve moderni skavtinji, ki se pogovarjata prek računalnika. Ena vesela, druga povsem obupana in depresivna. Tista veselja polna zaupa drugi zdravstveni nasvet kolikokrat na dan se je potrebno nasmejat. Napiše ji vic, mi se mu nasmejemo, ona pa nič: »Joj, kulk je bedna«. Veselka je odprte glave in zato predlaga Obupanki, da bi šli skupaj ven na sprehod, ker morda pa danes še ni videla sonca. In zgodilo se je tako. In bilo je - veliko smeha, ker smo se igrali »smejalčka« (to je variacija primitivca, kdor ne pozna; kdor pa ne pozna tudi primitivca, je pa res hmm - ;-p).
Dobre volje smo že bili, ampak prazna vreča ne stoji sama pokonci, sploh pa če se mora v takšnem brezbrižnem svetu, ki ga je toliko okrog nas boriti za skavtske vrednote! V daljavi smo zagledali tabor, in ne vem kdo – jaz ne, čeprav so me že eno leto opozarjali, naj dobro voham – je zavohal golaž. Mimogrede, kaj pri skavtih ne jemo običajno pašte? No, vseeno smo se odpravili proti majhnemu taboru, kjer smo čisto zares ugledali pravi golaž. Sledilo je prehranjevanje in sladkanje ob dobrotah, ki so jih s seboj prinesli naši dragi starši. Ooo, kolk oni fajn vejo, kaj paše h golažu (ma paše tudi k pašti, op. za prihodnjič!). ;-).
Sledil je kratek popoldanski počitek oziroma roverček, z ozirom na to, katere veje si po naravi. Predvidevali smo, da vv rabijo minutko počitka, pa so nas presenetili. Počitek so si izvolili starši! Pa naj ga imajo, samo da so danes z nami.
Potem smo imeli program po vejah, starši pa svojega. In čeprav smo jim dali priročnike za starše, smo se odločili, da bomo njihovo znanje preverjali na kakšen drugem srečanju, zato so bili oproščeni ustnega zagovora.
Priprava na mašo, pevska vaja in skupna maša, ki je vsaj zame bila vrhunec dneva. Sedeli smo skoraj v krogu kot ena prava družina za mizo. Saj to tudi smo! Na to nas je med drugim pri pridigi spomnil g. Slavko Rebec, ki je daroval sv. Mašo. Njemu se še enkrat zahvaljujem, da je prišel malo nazaj med nas, med katerimi je pred leti kot postojnski kaplan spletel dragocene prijateljske vezi.
Odločili smo se, da bomo te vezi marljivo pletli še naprej. Med sabo: med skavti, voditelji, starši, drugimi in Njim. Hvaležni za čudovit dan in medsebojno druženje smo se razšli, v želji, da se kmalu spet srečamo, otroci in starši skupaj! Saj, starši se morajo priti še zagovarjat ;-)
Najprej zvestim bralcem SkavtOPISa dolgujem uvodna opozorila (in opravičilo), če bo ta članek drugačne zgradbe kot ste ga vajeni. Vem, da imamo v ta namen primernejše besedilne vrste in temu ustrezne rubrike v medijih; priznam tudi, da so le-te na vidiku (da se v prihodnosti v njih izrazim), a tale vid-ik je, kljub temu da zrem v svet skozi povečevalna stekla, vseeno še precej zamegljen. (Avtor: Klemen Premrl)
Začeli smo novo skavtsko leto in z vami bi rada delila, poleg telegrafskega opisa tega dneva, še nekaj z gostobesednostjo začinjenih opomb. Če bo morda misel tekla prehitro in ne boste mogli slediti rdeči niti, se obrnite na moje neprecenljive sovoditelje, ki vam bomo, o tem ne dvomim, pomagali pri iskanju pomenskega bistva.
Bilo je torej, na novega skavtskega leta dan, ranega sobotnega jutra, sedemindvajsetega kimavca, 2009.
Noč je bila kratka, kakor se za take dni skorajda spodobni. Pozno v noč še drobne priprave in pregledi, kako stvari stojijo, spodbudni sms-si sovoditeljev, da bomo zmogli in da imamo vse pod kontrolo in da če nas že kaj preseneti, bomo tega Presenetneža presenetili nazaj in se nas ne bo več upal zares presenetiti. Še nekaj dihalnih vaj s poudarkom na artikulaciji posameznega zloga, da bo jutri jezik tekel kot namazan z najboljšo babičino marmelado, ki je na izvidniškem taboru tako hitro pošla.
Budilka je zvonila zgodaj. Bila je še tema. »Bog, hvala za skavte,« je bila zadnja včerajšnja in prva današnja misel. »Hvala za tako otroško vznemirjenje in pričakovanje, kaj vse prinaša dan s sabo – vse v Tvojo slavo!«. Sledil je tuš, neobičajno dolg; ups, oči, oprosti za račun, sem se zasanjala. Zdramil me je prijetno v nos ščegetajoč mamin čaj, ki je zadišal iz kuhinje.
Sovoditelj K. mi je sinoči poslal sporočilo, če imam prevoz. Kaj ni to lepo? Danes zjutraj pa mi je že pisala sovoditeljica D, da me pobere raje ona in gremo skupaj na prizorišče (op. za nevedeče: Nisem žoga, le voditelji tako pozorno skrbijo zame ;-)).
Četrt čez sedmo smo že bili v Šmihelu pod Nanosom. Tri dekliške v oranžno oblečene krmežljeve glave. In potem se je na traktorju s prikolico pripeljal še sovoditelj – čudovit prizor. Jutranji hlad, spokojna tišina, v srcih pričakovanje. Začeli smo postavljat provizorični tabor, postopno so začeli prihajati še ostali sovoditelji in kuhar. Rezanje čebule, klini, mukanje krav (priznam, da so imele nežnejše glasove kot pozneje otroci – seveda, saj je bilo tudi zanje še jutro). Organizacija in sodelovanje sta šibala kot da bi bila namazana z najboljšim oljčnim oljem, a v resnici je bil ta sestav povsem nov. Ooo, še bo lušno! ;-).
Malo pred deveto uro smo bili že vsi spodaj pri kulturnem domu, kjer so se že zbirali najbolj zgodnji otroci in starši. Čez akademskih 20 smo se stari in novi skvojevci še zadnjič dobili na jutranji uglasitvi z Gospodom in nato vključili alarm na megafonu. (op: Tale megafon je super stavrca, priporočam tudi drugim!)
Kratek pozdrav, zaigramo mesto brezbrižnežev in vsakdanje naglice, nato pa nas stegovodja Miha pozove, da gremo na pot. Hodimo razposajeno, nakar na grmu pred seboj zagledamo dve naši rutici. »Odgovornost pa taka, že na začetku leta?! No, čigava je? Kakšna bo odkupnina,«, se sliši preko megafona. Nihče se ne javi, gotovo si ne upa. Seveda pred starši, si še jaz ne bi. Vzamemo jih s seboj in kmalu pridemo do jase, kjer opazimo razglas. Na njem piše, da se moramo postrojiti v slovesen kvadrat in tako počakati v tišini. »Počakati na kaj?« -»Džungla je velika in skrivnostna tudi za starše«.
Stojimo in občudujemo okolico okrog sebe, nakar se mimo nas pripelje pismonoša, ki po vasi raznaša pošto. Še sreča da je sobota in da ima dve pismi tudi za nas. Naslovljeni sta na voditelja, ki odhajata iz stega. Dovolita nam, da ju naglas preberemo. Iz nežnejših obrazov že priklapljajo prve solze ob slovesu. Poslovi se Akela in stopi iz kvadrata. Nato damo besedo stegovodju. Iz žepa potegne klešče in začne rezati strune svoje kitare, ob kateri smo prepeli nešteto večerov ob ognju. Otroške oči se nejasno obračajo, v voditeljski vrstah se zasliši že glasno hlipanje. Potem vsi malo potočimo, kot da bi hoteli s svojimi solzami zaceliti ranjeno kitaro in nazaj zvezati prerezane strune, a naša pota se ločujejo. Miha še poslednjič spregovori besede stegovodje. Uteho iščem v stavku: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil, da greste in … Pojdi, pojdi Miha in srečno hodi,« si ponavljam v mislih. »Hvala ti za vse« in sliši se še zadnji skavtski pozdrav in nato zazveni Skavtska pesem (na suho! No, v resnici ob mokri podlagi lastno proizvedene tekočine). Ganljivo. Odhodnikoma podarimo še najdeni rutici, da ju bosta lahko odgovorno spravila v omaro za spomin, svoji pa še kdaj nosila okrog vratu. Odideta v eno smer, mi nadaljujemo po svoje.
Na travniku pred nami so raztreseni listi dvojih barv, na katerih so zapisane besede. Navodilo se glasi, da mora vsak izmed udeležencev najti po dva listka različne barve. Nato se razporedijo v štiri skupine. Skupina dobi nedokončano zgodbo, ki jo mora dokončati z besedami napisanimi na listnih, pri čemer lahko vsak sodeluje le z enim listkom. (Na zelenih so bile napisane vrline in duhovne vrednote, na oranžnih pa materialne reči.) Zgodbo nato pred vsemi zaigrajo. Ne boste verjeli, med nami so čisto pravi igralci! Odpravimo se na pot z željo, da bi iskali smisel predvsem v zelenih vsebinah.
Pot nas vodi naprej. Sproščeno kramljanje z otroki in starši. Lahkotna pot med polji in travniki, sonce nas toplo greje. Postavimo se v krog, kjer skavta, ona in on, uprizorita realno izkušnjo.
Ona: »Kulk je bedno, ti skavti. Zjutraj sem morala vstat, zdej neki hodmo tle ukuli, imam žulje, vroče je, želja sem in mobitel ne lovi … kr neki«. On navdušeno, kot se za pravega skavta spodobi, v vsaki stvari najde nekaj dobrega, ji prikliče nazaj na obraz veselje ter spodbudi občudovanje vsega lepega v naravi. Ona popusti.
Po skupinah se igramo pantomimo, v kateri ugibamo večbesedne pojme, rastline in živali iz narave.
Bolje uglašeni na lepoto narave in ljubečim čut do nje, se odpravimo naprej po poti.
Na zadnji točki zopet srečamo dve moderni skavtinji, ki se pogovarjata prek računalnika. Ena vesela, druga povsem obupana in depresivna. Tista veselja polna zaupa drugi zdravstveni nasvet kolikokrat na dan se je potrebno nasmejat. Napiše ji vic, mi se mu nasmejemo, ona pa nič: »Joj, kulk je bedna«. Veselka je odprte glave in zato predlaga Obupanki, da bi šli skupaj ven na sprehod, ker morda pa danes še ni videla sonca. In zgodilo se je tako. In bilo je - veliko smeha, ker smo se igrali »smejalčka« (to je variacija primitivca, kdor ne pozna; kdor pa ne pozna tudi primitivca, je pa res hmm - ;-p).
Dobre volje smo že bili, ampak prazna vreča ne stoji sama pokonci, sploh pa če se mora v takšnem brezbrižnem svetu, ki ga je toliko okrog nas boriti za skavtske vrednote! V daljavi smo zagledali tabor, in ne vem kdo – jaz ne, čeprav so me že eno leto opozarjali, naj dobro voham – je zavohal golaž. Mimogrede, kaj pri skavtih ne jemo običajno pašte? No, vseeno smo se odpravili proti majhnemu taboru, kjer smo čisto zares ugledali pravi golaž. Sledilo je prehranjevanje in sladkanje ob dobrotah, ki so jih s seboj prinesli naši dragi starši. Ooo, kolk oni fajn vejo, kaj paše h golažu (ma paše tudi k pašti, op. za prihodnjič!). ;-).
Sledil je kratek popoldanski počitek oziroma roverček, z ozirom na to, katere veje si po naravi. Predvidevali smo, da vv rabijo minutko počitka, pa so nas presenetili. Počitek so si izvolili starši! Pa naj ga imajo, samo da so danes z nami.
Potem smo imeli program po vejah, starši pa svojega. In čeprav smo jim dali priročnike za starše, smo se odločili, da bomo njihovo znanje preverjali na kakšen drugem srečanju, zato so bili oproščeni ustnega zagovora.
Priprava na mašo, pevska vaja in skupna maša, ki je vsaj zame bila vrhunec dneva. Sedeli smo skoraj v krogu kot ena prava družina za mizo. Saj to tudi smo! Na to nas je med drugim pri pridigi spomnil g. Slavko Rebec, ki je daroval sv. Mašo. Njemu se še enkrat zahvaljujem, da je prišel malo nazaj med nas, med katerimi je pred leti kot postojnski kaplan spletel dragocene prijateljske vezi.
Odločili smo se, da bomo te vezi marljivo pletli še naprej. Med sabo: med skavti, voditelji, starši, drugimi in Njim. Hvaležni za čudovit dan in medsebojno druženje smo se razšli, v želji, da se kmalu spet srečamo, otroci in starši skupaj! Saj, starši se morajo priti še zagovarjat ;-)
+14
