Po poti slovenskih korenin
Voditelji in voditeljice stega Mozirje 1 smo se v soboto, 4. 11. 2006 podali tja, kjer so v daljni preteklosti pognale korenine slovenskega naroda. Odšli smo na Avstrijsko Koroško, kjer smo preživeli lep SKVO dan.
PO POTI SLOVENSKIH KORENIN (Avtor: Mozirje 1)
Voditelji in voditeljice stega Mozirje 1 smo v soboto, 4. 11. 2006 odšli na Avstrijsko Koroško, kjer so v daljni preteklosti pognale KORENIE našega slovenskega naroda.
Okrog 8.30 smo se s kombijem odpravili iz Mozirja. Vozil nas je naš DA. Sprednja častna sedeža sta zasedla naša stegovodkinja Činka in eden od četovodij (Jakob), ostali voditelji pa smo sedeli zadaj.
Pot (oz. Sandi) nas je peljala v Avstrijo, natančneje na Avstrijsko Koroško. Najprej smo se ustavili v Tinjah, kjer se nahaja Katoliški dom prosvete. Med sv. mašo, ki smo jo imeli v tamkajšnji kapeli, pa se je zgodil tudi zelo pomemben dogodek. Stare volkulje smo bile uradno »razglašene« za pomočnice voditelja. Po maši nam je g. Jože Kopeining razkazal njihov dom.
Naša naslednja postaja je bila cerkev Gospe Svete (Maria Saal). Po kratkem referatu (za katerega je zaslužen Sandi), ogledu prelepe gotske cerkve in obisku toaletnih prostorov nas je pot peljala po Gosposvetskem polju, vse do Vojvodskega prestola.
Zapeljali smo se tudi do Gurka, kjer smo si ogledali cerkev sv. Hemme (oz. sv. Eme) Krške, nato pa smo se počasi vračali proti domu.
Počasi se je večerilo, postali smo lačni,… in tako se je primerilo, da smo v Slovenj Gradcu zavili v »picerijo«, za katero se je po besedah našega DA-ja izkazala, da ni picerija. Tako smo spili pijačo in odšli na lov za picerijami. Pot smo si krajšali z zateženimi pogovori o odgovornosti,…
Prispeli smo do Velenja. Ker v Velunu za nas ni bilo prostora, smo odšli v naslednjo picerijo, ki se imenuje Pekinško mesto. Tam smo se (pre)najedli in odpujsali domov.
Mislim, da ne bo nihče hud name, če v imenu celega SKVO-ja Mozirje 1 zapišem, da smo doživeli lep SKVO dan (ki je v nas znova prebudil nacionalna čustva) in da se že veselimo naslednjega.
PO POTI SLOVENSKIH KORENIN (Avtor: Mozirje 1)
Okrog 8.30 smo se s kombijem odpravili iz Mozirja. Vozil nas je naš DA. Sprednja častna sedeža sta zasedla naša stegovodkinja Činka in eden od četovodij (Jakob), ostali voditelji pa smo sedeli zadaj.
Pot (oz. Sandi) nas je peljala v Avstrijo, natančneje na Avstrijsko Koroško. Najprej smo se ustavili v Tinjah, kjer se nahaja Katoliški dom prosvete. Med sv. mašo, ki smo jo imeli v tamkajšnji kapeli, pa se je zgodil tudi zelo pomemben dogodek. Stare volkulje smo bile uradno »razglašene« za pomočnice voditelja. Po maši nam je g. Jože Kopeining razkazal njihov dom.
Naša naslednja postaja je bila cerkev Gospe Svete (Maria Saal). Po kratkem referatu (za katerega je zaslužen Sandi), ogledu prelepe gotske cerkve in obisku toaletnih prostorov nas je pot peljala po Gosposvetskem polju, vse do Vojvodskega prestola.
Zapeljali smo se tudi do Gurka, kjer smo si ogledali cerkev sv. Hemme (oz. sv. Eme) Krške, nato pa smo se počasi vračali proti domu.
Počasi se je večerilo, postali smo lačni,… in tako se je primerilo, da smo v Slovenj Gradcu zavili v »picerijo«, za katero se je po besedah našega DA-ja izkazala, da ni picerija. Tako smo spili pijačo in odšli na lov za picerijami. Pot smo si krajšali z zateženimi pogovori o odgovornosti,…
Prispeli smo do Velenja. Ker v Velunu za nas ni bilo prostora, smo odšli v naslednjo picerijo, ki se imenuje Pekinško mesto. Tam smo se (pre)najedli in odpujsali domov.
Mislim, da ne bo nihče hud name, če v imenu celega SKVO-ja Mozirje 1 zapišem, da smo doživeli lep SKVO dan (ki je v nas znova prebudil nacionalna čustva) in da se že veselimo naslednjega.
+2
