Luč miru iz Betlehema sveti za vse, tudi za snežni metež!
Tako smo varovali plamen, da ga veter ne bi ugasnil (Avtor: Klemen Krnc)
Uršlja gora je s svojimi 1699 metri ena tistih gospodičen, ki doline Koroške in Šaleške gleda zviška :) Stegi skupnih korenin, skavtski bratje in sestre Koroške 1, Koroške 2 in Velenja 1 že mnogo let prinašamo plamen luči miru iz Betlehema na sam njen vrh in tudi letos ni bilo izjeme.
Večer 16. decembra. Ura je okoli deset ponoči in posamezniki v ruticah se zbirajo v dolini na eni in drugi strani mogočne Uršlje. Veseli so, da imajo njihovi jekleni konjički trpežne zimske gume, ali vsaj verige v avtu, sicer bi se pot zanje končala že v dolini.
Dež in mraz... neprijetno, ampak ker skavt ne loči dobrega in slabega vremena, le dobro in slabo opremo, imamo na srečo vsi palerine in toplo obleko - koristna stvar za tak čas.
Prižgemo sveče (ne samo eno, ampak mnogo rezerv, da nam vsaj ena zdrži do vrha) in bakle in se odpravimo na pot. Prijetno pomenkovanje, smeh, malce zadihanosti, soj luči po gozdu... ne ustavi nas dež :)
Približujemo se vrhu, do tja manjka še kakšne pol ure. Takrat pa začne močno snežiti in divje pihati. Ugasne prva bakla... jo prižgemo nazaj. Pa ugasne druga sveča... in tako se ugašajo in prižigajo sveče kot luči na semaforju. Piha pa vedno bolj divje in tako ni več moč prižgati bakel, ohrajnamo pa dve sveči in jo prižigamo eno ob drugo stisnjeni močno skupaj, da bi ne prišla usodna sapica do plamena. Borimo se za življenje plamena, kot bi se zdravnik na operacijski mizi za življenje človeka...
Vzpenjamo se proti vrhu, prešli smo gozdno mejo, smo na golem grebenu, zato veter nima več ovir. Piha mrzel zrak in sneg, v katerem bi še baterijska svetilka ugasnila (meni ta veter celo razcefra palerino). Svečo si nosilca skrijeta pod bundo, ostali pa ju objemamo in varujemo od strani. Akcija in boj za obstanek plamena je prav za akcijski film. Ko že vidimo kočo in imamo pred seboj še majhen in kratek spust ugasne prva sveča in plamen druge je še edini, ki gori. In temu le uspe priti do koče. Ko pride njegov nosilec v prostor, kjer ga že čaka bratski steg, pa tudi ta plamen ugasne... A na srečo plamen naših bratov iz Velenja 1 še vedno gori! Bratec plamena, ki je nam ugasnil :)
Ura je pol ena zjutraj. Plamen izročimo oskrbniku koče in še nekaj časa veselo klepetamo, pojemo, pijemo čaj in obujamo spomine. Pa tudi ta ura in pol mine in čaka nas še spust v dolino. Kljub temu, da nimamo več plamena, ki bi ga morali ohranjati, ni bil spust nič bolj enostaven. V uri in pol našega čajčkanja je namreč nasnežilo še dodatnih 30 centimetrov snega. Sledi so izbrisane, zagazimo v sneg do kolen. Veter piha tako močno, da lahko vidimo le še predse v gojzarje našega predhodnika. Še dobro, da imamo s sabo izkušene planinske vodnike, sicer bi še danes delali kroge med kočo in cerkvijo svete Uršule :)
Ja, res... nora ni gora, nor je tisti, ki gre gor! Ampak, saj vemo... norost deluje!! :)
