Belokranjski skavti tudi na taboru sol zemlje in luč sveta
Osp (Avtor: )
Pričakovanja, radovednost, zaskrbljenost … pred odhodom. Na vlaku do Divače pa pesem in nasmeh na ustih ter veselje v srcu. Preko poti, ki nas je prvi dan vodila do Rodika pa zagnanost in goreča želja po izživetju skavtskega duha. Spotoma utrujenost ob osvajanju Tinjana, navdušenje ob razgledu s Socerba in radost ob toplem sprejemu domačinov. In po premaganih kilometrih končno … morje! Cilj. Koper, Izola in Strunjan, zakladi slovenske obale in kamenčki, ki so dopolnili tako pisan in raznovrsten konglomerat naših doživetij z letošnjega potepa po Primorskem. Posebno vlogo je odigrala izolska obala, kjer smo pod svodom utripajočih lučk na nebu slavnostno sprejeli novo listino klana. Klana Kroal. »Ki-kiiiuu!« :)
Na poti proti domači Beli krajini pa je bilo z obraza vsakega skavta moč razbrati različne izraze; zadovoljstva, energičnosti in tudi utrujenosti. Vsem pa je bilo skupno občutje sreče, ki preveva vsakega skavta ob zavedanju, da se ta ne skriva v tistem, kar imamo in kje smo, ampak v tem, kar smo. Skavti. Ponosni, zavedni, iskrivi, včasih nagajivi, a vedno pripravljeni na nove skavtske izzive. In ko brskamo po knjigi spominov ter se spominjamo doživetij z letošnjega tabora, nam v mislih še vedno odmeva: »Ma, kè je blò lêpo!«
