Ali narava pozimi res spi?
(Avtor: SOC)
In kakšno je zimovanje skavtskih družin v resnici in ne v katalogu? Skoraj takšno, le da to niso počitnice v smislu počitka, ampak zelo razgibano, aktivno, duhovno, prijateljsko, torej skavtsko preživljanje zimskega vikenda sredi kočevskih gozdov.
Bilo je takole: v petek popoldne smo se z avtom, natovorjenim z dvema zalogama rezervnih oblačil in obutve, iz Ljubljane mimo Kočevja vozili po cesti vedno globlje v Kočevski Rog. Nič ni kazalo, da se bo ta kdaj končala, vijugala je sem in tja po kraški hosti, dokler se ni nekje na sredi gozda pokazala velika jasa, na njej pa velika hiša. Parkirali smo, se razpakirali, začeli aklimatizirati, potem pa se je začelo.
Najprej smo pomalicali in kar se tiče dobrega počutja naših želodčkov, je bilo na zimovanju res dobro poskrbljeno. Ko smo se podprli, smo se zbrali pred hišo za dvig zastave, predstavitev voditeljev in tega, s čimer se bomo ukvarjali naslednja dva dni: ugotavljali bomo, ali narava pozimi res spi. S tem se je zimovanje tudi uradno začelo.
(Avtor: SOC)
Nato smo se razpakirali (in pri tem že začeli ugotavljati, da narava pozimi ne spi, saj smo srečali celo kolonijo pikapolonic, ki so prezimovale v hiši), povečerjali in šli ven. Tam nas je čakala »lisica«, ki smo jo v temi in snegu kmalu ulovili. Dan se je za otroke zaključil s pravljico ali dvema in molitvijo, za starše pa se je večer še kar nekaj časa nadaljeval ob petju in družabnih igrah.
(Avtor: SOC)
Naslednji dan se je, razen za tiste najmlajše, ki so vstali že prej, začel ob pol osmih. Seveda se je bilo treba v skladu s skavtsko navado najprej ogreti s telovadbo in molitvijo, potem pa si nabrati moči za izzive dneva z okusnim zajtrkom. Na programu so bile nato delavnice in sicer glede na starost udeležencev, ki je bila mimogrede od 10 mesecev do poznih tridesetih, primerno raznolike: peka piškotov, izdelovanje bakel, krpljanje in preživetje v zimski naravi. Del naše družine se je udeležil peke piškotov v topli kuhinji, drugi del pa se je odpravil v okolico iskat kurjavo za izdelavo »švedske bakle« in na pouk o izdelovanju zimskih bivakov.
Sledilo je kosilo, pri katerem smo se posladkali z izdelki piškotne delavnice, »počitek« (beri: izdelava snežnih utrdb in kepanje), nato pa velika igra.
Potekala je takole: razdelili smo se v štiri skupine. Vsaka si je izbrala prostor za svoj tabor, na katerem je v prvem delu igre po vnaprej določenih temah oblikovala štiri snežne skulpture. V drugem delu igre se je začela akcija: raziskovalec in njegov varuh iz vsake skupne sta se podala na nevarno pot iskanja točk, na kateri so bile skrite kuverte z deli stavkov, ki jih je bilo treba nato sestaviti v besedilo, in glede na uspešnost sestavljanja označiti tabor s totemi, katerih skupno število je pomenilo točke, ki jih je skupina zbrala v igri. Najbolj doživeti del igre so bile gotovo grozne zveri, ki so lovile varuhe in jih premagovale v skavtskem dvoboju. Predvsem mlajši udeleženci (starejši so to uspešno skrivali) so pokazali kar veliko mero jeze in razočaranja, če jih je zver premagala in so se morali vrniti v svoj tabor brez kuverte. Vendar so na koncu igre ekipe uspešno našle vse točke in sestavile besedilo, tako da so lahko na kvizu, ki je sledil v hiši, uspešno odgovarjale na vprašanja o zimski naravi.
(Avtor: SOC)
Dan se je prevesil v večer, ki smo ga po večerji zaključili zunaj ob ognju. Pripravila ga je delavnica preživetja v naravi, bakle, ki so otrokom pomenile veliko veselje, pa delavnica izdelovanja bakel. Ko je ogenj dogoreval, smo spet poslušali pravljice. Ko smo se vrnili v hišo, smo še zmolili in šli spat oziroma družit eno nadstropje nižje.
Nedelja se je, tako kot sobota, začela z budnico na orglice, telovadbo, molitvijo in zajtrkom. Nato smo se razdelili: otroci so se šli igrat na sneg, starši pa pospravljat hišo. Zunaj so se nekateri sankali, graditelji pa so končali svoje igluje. Sledila je srdita snežna bitka. Kmalu je bilo tudi vse pospravljeno in spakirano, tako da smo se lahko pripravili na mašo, ki je sledila po kosilu. Po maši smo se zbrali v krogu, podelili vtise in zelo glasno razdrli krog. Nato smo se poslovili in se dobre volje odpravili vsak proti svojemu domu.
Kljub nenehnemu preoblačenju ter sušenju oblačil in obutve (ali prav zato) smo se imeli lepo, se vrnili zdravi in zadovoljni.
In, ali narava pozimi spi? Ne, sploh ne. Na zimskem nočnem dnevu migljajo zvezde, veter brije čez jaso, ob cesti zagledamo košute in medved kakšno noč prikolovrati v bližino hiše. In če bi narava vseeno kdaj zaspala? Bi jo vesel in glasen skavtski podmladek gotovo zbudil.
(Avtor: SOC)
