(Z)najdi se 2013
skupinska (z)najdi se :) (Avtor: gašper)
1. dan:
Za večino od nas se je pot pričela z vstopom na vlak, ki nas je pripeljal do Jesenic, tam pa smo začeli spoznavati drug drugega, saj smo bili iz vseh koncev Slovenije in le redki med nami so se poznali že od prej. Vsi smo bili malo na trnih, o tem sem prepričana in vse je zanimalo kam gremo in s kom bomo preživeli teh pet dni, ki so pred nami. Ko smo se vsi zbrali na železniški postaji je nek fant stopil do nas in nam predal veliko rjavo kuverto ter nam zaželel srečno pot. Vsi smo bili malce presenečeni, saj tega nihče od nas ni pričakoval. Postavili smo se v krog in nekdo je prebral pismo voditeljev, zraven pa so bili priloženi učni listi in karte za vlak do Mosta na Soči. Zelo hitro smo izvedeli da je vlak v okvari, zato smo se morali razdeliti v dve skupini in zasesti dva avtobusa, nato pa smo prestopili nazaj na vlak in se odpeljali na želeno lokacijo. Med potjo smo malo brali kaj piše na listu papirja, ki smo ga dobili, večino časa pa smo posvetili spoznavanju drug drugega. Seveda smo bili še vsi malce previdni in sramežljivi, saj smo si bili skoraj čisto tuji.
Ko smo izstopili iz vlaka smo morali delček poti še prehoditi in kmalu smo se znašli pred cerkvijo, kjer so nas pričakali voditelji: Katarina, Gašper, Robi, Neža, Janez, Nina in Luka. Oblečeni v kroje smo se spoznali in vstopili v cerkev, kjer smo pričeli s sveto mašo. Med mašo je moral vsak izmed nas narisati svoj življenjski zemljevid, saj nas je prvi dan vodila beseda ZEMLJEVID in se je vse vrtelo okoli nje. Po maši je bilo kosilo in nato smo že začeli z učenjem. Ponovili smo življenje našega ustanovitelja Roberta Baden-Powella in izvedeli nekaj novega o zgodovini skavtstva pri nas in po svetu. Nato nas je zemljevid vodil naprej, vendar ker smo vmes potrebovali počitek smo med kratko pavzo izvedeli tudi kako je sestavljen ZSKSS. Nato pa smo kmalu prišli do cerkvice sv. Marka kjer smo si razdeljeni po skupinah začeli kuhati večerjo in postavljati šotore. Ko smo se nasitili smo čas namenili učenju in takrat smo izvedeli nekaj o načrtovanju projektov in srečanj na naši bodoči voditeljski poti. Pozno smo zaključili in se dobili po naših skupinicah za osebno spremljanje, kjer smo delili svoja doživetja v dnevu. Kmalu za tem je sledilo umivanje in spanje.
2. dan:
V torek zjutraj je bila sveta maša za vse ki so se je želeli udeležiti, takoj po maši pa je bila budnica. Voditelji so sklicali krog, kjer smo izvedeli, da nas bo skozi dan popeljala MODROST. Izvedeli pa smo tudi, da bomo današnji dan preživeli kot volčiči, zato smo pred zajtrkom zmolili njihovo molitev. Po zajtrku smo podrli šotore in si spakirali nahrbtnike, nato pa izvedeli osnovne podatke o veji VV, ter se razdelili v gruče. Tema nas je nato popeljala do NaPOTnika in vsak je dobil svoj izvod, ki ga mora skupaj s svojim mentorjem skozi naslednje leto izpolniti, saj je to dober način, da si lahko kot voditelj nabereš veliko izkušenj.
Po razmišljanju o naših mentorjih in pogovoru smo nadaljevali pot. Čas nam je hitro minil, saj smo padli v pogovor in se tako še bolj spoznavali. Kmalu smo prispeli do velikega travnika in cerkvice, kjer sta nas Nina in Luka že čakala z odličnim kosilom. Hitro smo pojedli in odbrzeli naprej, saj se nam je mudilo v Vrsno na ogled domačije Simona Gregorčiča. Šli smo po vseh mogočih bližnjicah, zato smo ves čas hodili strmo navzgor in na koncu veselo in utrujeno sneli nahrbtnike in obsedeli pred Gregorčičevo hišo. Izvedeli smo veliko o njegovem življenju in si ogledali tudi njegovo hišo. Na koncu smo pomalicali in prebrali 4 njegove čudovite pesmi.
Čakala nas je le še lahkotna pot do nove cerkvice, kjer smo si po gručah skuhali večerjo in na pojedino povabili voditelje. Med kuhanjem in med večerjo smo se še bolj zbližali, izvedeli tudi marsikaj osebnega drug o drugem, na koncu pa smo šli v cerkev, kjer smo malo prepevali. Nato smo vsi skupaj odšli na skalo posveta, kjer so nas pričakali džungelski liki. Tam so izbranci mladiči morali tuliti v luno in tako dokazati da so že pravi volki. Zatem pa smo dobili nalogo, da skupaj z Bagirino pomočjo ulovimo bika (napolitanke). Sledilo je učenje in tokrat je beseda tekla o duhovnosti. Nato je sledilo osebno spremljanje in umivanje, potem pa nas je večina spala v cerkvi sv. Duha.
3. dan:
Zbudila nas je budnica in začel se je dan veje IV, zato smo včerajšnje gruče spremenili v vode in si izmislili klic, saj smo ga potrebovali za uradni kvadrat. Dvignili smo zastave in izvedeli vse pomembne informacije za ta dan. Beseda, ki nas je vodila skozi ves dan pa je bila: ORODJE oz. orožje. Podrli smo kvadrat in se odpravili k zajtrku, za tem pa smo spoznavali voditeljske veščine in se v nekaterih tudi preizkusili. Odpravili smo se na pot in se nekje vmes ustavili, ter imeli različne točke (ugankarstvo, postavljanje telesnih skulptur, vozli in skavtboj), kjer smo si prislužili karte, s katerimi si je vsaka skupina kupila 2 fotografiji. Ko smo se vsi skupaj zbrali, smo pregledali fotografije in se pogovorili o skavtski metodi. Po malici smo se odpravili naprej do velikega parkirišča, kjer smo se pogovarjali o različnih barvah osebnosti in njihovih značilnostih. Nato smo naše voditelje oblekli v voditelje vej VV, IV in PP in se temu prav pošteno nasmejali.
Kmalu je bil sklican krog, zato smo se hitro napakirali, tekli v krog in marsikdo je takrat delal sklece. Voditelji so nato klicali vsak vod posebej, mi smo pristopili in izvedli klic, nato pa se s hrano vred odpravili na vodov potep. Najprej smo si šli ogledat slap Kozjak, ki je bil čudovit! Naš vod je odšel vse do Kobarida, kjer smo si našli prostor za kosilo, ostali pa so kosili nekje ob poti. Ob dogovorjeni uri smo se oblečeni v kroje dobili pred Kobariškim muzejem. Vstopili smo, se razdelili v dve skupini in izvedeli marsikatero podrobnost iz prve svetovne vojne. Bilo je zelo zanimivo, vendar smo bili preveč utrujeni od poti, da bi lepo zbrano poslušali ves čas, in mislim, da nas je na koncu, ob filmčku o Kobaridu večina zadremala.
Ko je bilo ogleda konec smo napolnili stranišča muzeja, nato pa se napotili iskat naše prenočišče. Prišli smo do velikega travnika, kjer smo spoznavali različne vrste komunikacije in se naučili kako komunicirati s starši otrok, z otroci ... Po tej temi smo morali v tišini postaviti šotore, spustili smo zastavo in se posedli okrog oltarčka za katerim je sedel Robi in začeli smo s čudovito nočno sveto mašo. Nato so fantje začeli postavljati ogenj, dekleta pa smo med klepetom iskale in izdelovale palice za tvist. V tišini smo zakurili ogenj in ko je plamen prišel na vrh je med nami zadonela pesem: Naj skavtski duh kraljuje sredi srca…
Ta večer je bil res lep! V meni je sprožil spomine na dni, ki sem jih preživela v veji IV in podoživela sem svoje prve skavtske utrinke. Ko je bilo dovolj pozno smo imeli individualno osebno spremljanje nato pa je sledilo spanje, saj smo morali naslednji dan zgodaj vstati.
4. dan:
Tudi v četrtek zjutraj je Robi daroval sveto mašo, nato pa je sledila budnica in zajtrk. Beseda, ki nam je ves dan odzvanjala v mislih je bila: BRATJE IN SESTRE, dobili pa smo nalogo, da se ves čas med hojo držimo za roke in to je bilo zelo težko.
To jutro se je res mudilo. Voditelji so nam prigovarjali naj pohitimo in si oblečemo kopalke. Vse je bilo zavito v skrivnost, saj nihče ni vedel zakaj in kam se nam tako zelo mudi. Ampak smo kmalu izvedeli, saj smo že po nekaj časa hoje spoznali 2 profesionalna kajakaša, ki sta se ponudila, da nas bosta peljala z raftom po Soči. Prav vsi smo se razveselili, ker smo vedeli, da bomo tako opravili veliko razdaljo, v krajšem času, pa še zabavali se bomo veliko bolj kot med samo hojo. Ker pa nas je bilo veliko smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je šla z raftom po Soči, druga skupina pa je ostala na plaži in vsak od članov je moral napisati pismo, namenjeno sebi čez eno leto in jo zapakirati v kuverto, nanjo pa napisati svoj hišni naslov. Nato pa sta skupini zamenjali svoje naloge in je šla prva skupina pisati pismo, druga skupina pa na rafting. Po Soči smo se spustili v res kratkem času in ves čas smo se meli odlično. Včasih smo se spustili zelo hitro, včasih pa smo nasedli in morali nekaj časa hoditi ob čolnu, da smo prišli v globljo vodo. Na koncu pa smo vsi skupaj popadali v vodo in se ohladili v osvežujoči Soči.
Ko smo se preoblekli smo nadaljevali pot proti cerkvici sv. Daniela in v njeni bližini nekje smo si skuhali kosilo, ter tam preživeli preostanek dneva. Pogovarjali smo se o motivaciji in se tudi sami preizkušali v motiviranju drugih. Spoznali smo nekaj zank, kako druge navdušiti za neko stvar, ugotovili pa smo tudi, da je do tega včasih zelo težko priti. Nato smo se razdelili v voditelje vej, v katerih naj bi v prihodnjem skavtskem letu vodili in skupaj z ostalimi voditelji smo morali načrtovati eno srečanje.
Vreme se je iz minute v minuto slabšalo, zato smo si hitro postavili šotore in se odpravili k večerji – jedli smo palačinke! Ko smo napolnili naše želodčke smo odprli še eno temo, ki pa je bila za večino od nas nova – SKVO. Izvedeli smo veliko novega o tem kdo sestavlja SKVO, kaj je njihova naloga, kako potekajo srečanja …
Nato je sledil zabavni večer naše taborne šole. Igrali smo se razne igre in že dolgo se nisem tako smejala kot sem se na tem zabavnem večeru. Mislim, da nam je res uspel in videlo se je, da smo bili na kupu sami super ljudje, ki smo pripravljeni za akcijo. Seveda pa smo tudi ta večer šli na pogovor z voditeljem za osebno spremljanje in podoživeli celoten potek tabora. Sledilo je umivanje in spanje, vendar vem, da je večina od nas zadnjo skupno noč posvetila druženju in pogovoru z našimi novimi prijatelji.
5. dan:
Kot vsako jutro smo morali tudi zadnji dan vstati zgodaj, sledil je krog in zajtrk. Nato zopet pospravljanje in ponovno smo odšli na pot. Med hojo smo se ves čas pogovarjali, saj smo vedeli, da se naš skupen tabor izteka in želeli smo izkoristiti čim več časa ter se še bolj spoznati in povezati. Nekje na poti smo se ustavili in naredili daljši premor.
Izvedli smo vsa srečanja, ki smo jih prejšnji dan načrtovali, se na malicali, nato pa šli k sveti maši na pomolu. Tam smo dobili nazaj naše stegovske rutke, dobili ploščico in kompas da nas vedno usmerja na pravo pot, tudi če bomo kdaj zašli, beseda zadnjega dne pa je bila VZTRAJNOST in upam, da bo to tudi beseda, ki nas bo vodila skozi našo celotno voditeljsko pot. Da bomo vedno vztrajali, tudi v težkih in napornih trenutkih našega voditeljstva.
Po maši je sledilo kosilo, vmes pa je bilo seveda polno klepetanja in obujanja spominov. Preden pa smo se ločili smo morali še opraviti določene stvari. Udeleženci smo napisali kako se nam je zdel tabor, kaj bi popravili, koga bi pohvalili … Nato pa je sledila skupinska fotografija in že smo odšli naprej na pot. Že čez par minutk smo na bencinski črpalki naredili en velik krog in se poslovili od naših super voditeljev. Tam smo nekateri (tako udeleženci, kot tudi voditelji) potočili nekaj solz v slovo in šli vsak svojo pot. Voditelji v avtomobile, mi pa z vlakom vsak proti svojemu domu.
Ta taborna šola mi je prinesla veliko novega znanja in zavedanja, kaj voditeljstvo sploh pomeni. Tu sem spoznala veliko novih ljudi, in z nekaterimi spletla tesna prijateljstva. Vsekakor vem, da se lahko kadarkoli obrnem na kateregakoli od njih. Imamo veliko nepozabnih trenutkov, ki se jih bom vedno z nasmehom na obrazu in s toplino v srcu spominjala. Zelo sem vesela, da sem se udeležila te taborne šole in bi jo priporočila prav vsakemu bodočemu voditelju. Sedaj sem navdušeno pripravljena na novo skavtsko leto in na svojo voditeljsko pot.
