Zažiga

0 Zažgi

Prenesi v

"Skavt, ne boj se, sledi moji slédi."

Tjaša Sušin, Nepogrešljiva svižčevka, poverjenica za program 07.07.2018
V prvem letu vzgojnega namena smo si odgovarjali na vprašanje: "Kaj je odgovornost?", obenem pa smo razširili in dopolnili vzgojno načrtovanje. V drugem letu smo v ospredje postavili odgovornost do sebe. Zadnje leto vzgojnega namena pa je bilo tisto, ko smo želeli odpreti vrata naše organizacije navzven – želeli smo pokazati, da vzgajamo za odgovornost do družbe.
(Avtor: FB profil SkavtNET)

Vključeni smo v različna okolja (steg, župnija, šola, družina, občina,…) in prav v teh okoljih moramo biti odgovorni in dejavni. V POPRu (poverjeništvo za program) oz. IO-ju (izvršni odbor) smo sprejeli odločitev, da se želimo osredotočiti predvsem na naše najbližje okolje – na župnijo, ki je pravzaprav osrednje okolje stega, poleg tega pa tista celica družbe, v kateri lahko kot laiki in katoličani s proaktivnostjo prispevamo, soustvarjamo, spreminjamo, (se) bogatimo in osebno rastemo.

Steg je osnovna celica in želimo, da (p)ostane jedro delovanja naše organizacije. Tu se dogaja vzgoja in uresničuje naše poslanstvo. Steg je tisti, ki je in mora biti del župnije (ali več župnij). Pogosto pa opažamo, da imamo v tem okolju veliko izzivov (večkrat poimenovanih kot težave) in na drugi strani mnogo odličnih zgodb pravega sodelovanja, dopolnjevanja in sinergije med stegom in župnijo. Želeli smo, da le-te najdejo svoj aplavz, hkrati pa postanejo še bolj odmevne in navdušijo, prodrejo tja, kjer Sveti oz. Skavtski duh še išče različne načine, da prodre v vse pore in celice in premaga izzive ter postavi nove.

V avgustu 2017 smo se voditelji v SKVO-ju na letnem načrtovanju spraševali, kakšna je vloga nas in naših skavtov v župniji, potem pa pljunili v roke in pričeli z delom. Ob začetku skavtskega leta smo se odločili, da »GREMO MI SKUPAJ« in tako smo si rekli, da večkrat slišan »Saj to bodo skavti …«, spremenimo v »Saj to bomo skavti!«. In res smo, po najboljših močeh hodili po sledeh skavtskega leta in puščali ta svet za spoznanje boljši.

Po jesenskem skupnem državnem srečanju voditeljev, kjer se nas je zbralo malo manj kot 500, smo odnesli vremenske skavtske sončne žarke po različnih koncih Slovenije in pričeli z nabiranjem izkušenj, prijetnih pustolovščin, izrekanjem prošenj ter zahval ter hranjenju spominov v naš stegov nahrbtnik.

V decembru so se predstavniki stegov odpravili na Dunaj. Kaj smo že počeli tam? Aja, saj res … sprejeli Luč miru iz Betlehema, ki je kaj hitro zasvetila po veliko slovenskih domovih. Želeli smo spomniti, da je »point« v plamenu, da je plamen tisti, ki je simbol prijateljstva, rojstva, svetlobe, miru, ljubezni.
»Pustiva se vneti«, saj le tako lahko izžarevava in svetiva tudi drugim. Plamen pa se je dotaknil tudi dvanajsterih, ki so nas obiskali … zaokrožili so od stega do stega, pričevali in nas vabili, da romarsko pot hodimo skupaj, kot velika družina. Želeli so nas opozoriti na skupni namen romarske poti - hvaležnost za vse brate skavte in sestre skavtinje ter skavtske dogodivščine, praznovanje obletnice našega Združenja ter prošnja, da bi kot organizacija rasli in znali slediti slédi Božje poti ter nas povabiti, da poiščemo in določimo osebnega. Zakaj pa jaz romam? Kaj prinašam k Bogu in kaj me žene na to pot?

Apostoli so potovali in nas povezovali, nam dali vedeti, da nedaleč stran veliko skavtskih src prepeva iste pesmi, gleda iste zvezde in živi isto obljubo. V Skavtiču pa smo od novega leta naprej lahko pričeli s prebiranjem rubrike »Vzgajamo«.

V marcu smo voditelji odšli na DSV, kjer smo se po že kar dolgi poti malo ustavili in se vprašali: »Čak. A smo prav?« Tam smo ugriznili v duhovne grižljaje in se spraševali o tem, če smo na pravi poti v naših življenjih, kot voditelji in kot organizacija.

Potem pa smo bili že čisto blizu cilju, vrnili smo se v naše veje, v naš steg in že prepoznavali Božje stopinje, ki so nas vabile na zaključek skupne poti in k molitvi.

Na poti sem kot romarjev nešteto
in grem čez gore, da bi našel Sveto.
Me Tvoja roka dvigne, ko sem v bedi,
takrat mi tiho rečeš:
"Skavt, ne boj se, sledi moji slédi."

Končno je nastopil 21. april in v bližini treh romarskih središč – Brezje, Sveta Gora in Ptujska Gora, se nas je zbralo kar 3000 slovenskih skavtov. Poleg članov ZSKSS so se nam pridružili še člani SZSO, ZBOKSS in seveda naši dragi starši ter ostali družinski člani. Tri regije, tri Marije, tri cerkve in 3000 skavtov, ki je tisti dan sledilo slédi in prehodilo okoli 10 km do vhoda cerkve, ki je vabila v objem vsakega romarja posebej.

Utrujeni od žgočega sonca, a srečni ter bogatejši za nova prijateljstva, smo sedli ter na vseh treh mestih ob isti uri pričeli z molitvijo za mlade in mlade v srcu, za starše, za duhovnike. Rožni venec in uvodna pesem sta nas posrkala v obredje svete maše. Zgodbe, ki smo jih celo leto sestavljali, smo v znamenje hvaležnosti položili na oltar, vsak s svojim namenom in s tistim skupnim v vseh središčih smo odprli naša srca za Božjo milost in Njegov blagoslov ter prisluhnili besedam naših škofov. Škofom pa so družbo delali naši duhovni asistenti, za katere smo veseli, da so nas spremljali tudi na poti poprej in da nas spremljajo čez celo skavtsko leto.

Doživeta, prijetna in sproščena maša je še okrepila našo povezanost z Bogom in na koncu ob prejetju stegovega rožnega venca pozvala k sledenju Božjih poti. Ob zaključni pesmi je vsak skavt že malo gledal naokoli in iskal tistega, ki mu želi reci adijo, ga objeti in mu zaželeti: "Se upam, kmalu spet srečava." Tako se je ob lomljenju kruha pred cerkvijo naš romarski dogodek zaključil. V duhu prijateljstva, prijetnih objemov, nasmejanih staršev in srečnih otrok. Vsak je odšel svojo pot, z novim koščkom mozaika v svoji skavtski zgodbi, z novim vezivom motivacije slediti sledem, ki jih prinaša življenje.

In kaj smo ugotovili? Da pravzaprav poti ni konec, ampak se še kar nadaljuje. Dosegli smo en cilj in že vidimo drugega.

Hvaležna za sončen dan, za občutek tega, da je On prav zares z nami in razigrana otroška srca, ki skavtskemu voditelju vedno znova brez besed povedo: "Vredno je! Sledi slédi."

Hvala, dragi skavtski voditelj, ker si upaš in ker vztrajaš. Večkrat v tem skavtskem letu smo omenili tudi škofovsko sinodo 2018. Potekala bo jeseni z naslovom Mladi, vera in razločevanje poklicanosti.

A ni čudovito, da nam skavtska vzgoja omogoča prav to? A ni čudovito, da je poslanstvo skavtskega voditelja med drugim tudi to, kar je glavni namen te sinode – pomagati in najti načine, da bi mladi prepoznavali in sprejemali klic za polnost življenja in ljubezni? Da! Biti skavtski voditelj je pravi blagoslov. Včasih z žulji in povsem »crknjenimi« celicami, skurjenimi možgani in izžetimi vsemi kapljami znoja – ampak priznaj, na koncu vedno rečeš – »Zakon smo se mel!« In če malo slediš sledem nazaj v zgodovino – česa se najbolj spomniš? Jaz zagotovo najbolj »gadnih« stvari, tistih, ki so v trenutni situaciji delovale najbolj grozne/čudaške/naporne/nove, potem pa smo iz njih naredili herojske zgodbe.

Pa seveda tistih, ko je kakšen novinec dobil rutico in postal član velike skavtske družine.

Veliko je tvoje delo, zato nikar ne prenehaj, ampak vztrajaj, zaupaj in verjemi – Tu si, ker te je poklical! Vse nas je! 

Celo fotogalerijo utrinkov iz skavtskega romanja v posameznih romarskih središčih si lahko ogledaš tukaj: Sveta gora, Brezje, Ptujska gora.

Fotogalerija
15 slik
+12

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.