"Pod temi zvezdami...
…smo nekoč dali obljubo in pod temi istimi zvezdami smo sedaj tukaj… ». To so bile Žigove besede na uvodni otvoritveni slovesnosti v petek ob štirih. Sijalo je sonce, zvezde so čakale na svoj trenutek in dalo se je slutiti, da se dogaja nekaj velikega.
jamboree (Avtor: Miro Srdarev)
Res se je dogajalo nekaj velikega. Ne samo velikega, dogajalo se je nekaj veličastnega! Prijava je funkcionirala odlično, opremili so nas z vsemi pripomočki za udobno bivanje in prepoznavnost in naš odraslo-skavtski podtabor je bil že postavljen. Ko se je začela uvodna fešta in ko je veliko oranžno morje vzvalovalo v navdušenju in pričakovanju, se je začela iz trenutka v trenutek stopnjevati oranžno-nora evforija. Biti tam tisti trenutek, stati mirno ob skavtski, slovenski in evropski himni in na koncu ponoreti ob himni norosti je bilo nekaj veličastnega.
Zares smo občutili, da je to naše skavtstvo nekaj silno lepega in silno pomembnega in da smo v tej oranžni množici ne samo mladi po srcu, ampak mladi po obnašanju in razmišljanju.
Srečala sva se po prireditvi. Z Žigom. Vprašala sem ga, če ga lahko objamem. V temu objemu je bilo vse: veselje, silna pripadnost skavtski norosti, sreča, ogrooooooooomno skavtskega duha in veliko pričakovanje.
Norost se je nadaljevala tudi ponoči ob ognju, v soboto pri Veliki igri, ko so odraslo-skavtske vodne pošasti strašile volčiče in volkuljice, v odlično pripravljenih delavnicah popoldne, v skavtski liliji, ki se je videla prav do neba, v nalivu, ki je taborni prah spremenil v blato in odlične drsalnice, travnike v rjave luže, šotore pa v varna zavetja. Dež je tudi ponoči hladil naše razgrete glave, napolnil vse jarke, prilezel v potočku tudi pod spalke in dodatno spral blatne žehte na sušilih.
Požegnal nas je tudi v nedeljo in ko smo pri zaključni maši iz Brankovih ust slišali, da je sam ljubi Bog ukazal:»Sipajte dež na slovenske skavte, da se ne bodo pomehkužili,« smo spoznali, da je bil On z nami res prav vsak trenutek.
Ko tritisočpetsto ust zapoje in zavriska, ko tri tisočpetsto ust obmolkne pred molitvijo in ko si tritisočpetsto skavtov podari objem miru, ni več treba besed. Dejanja govorijo.
jamboree (Avtor: Miro Srdarev)
Zares smo občutili, da je to naše skavtstvo nekaj silno lepega in silno pomembnega in da smo v tej oranžni množici ne samo mladi po srcu, ampak mladi po obnašanju in razmišljanju.
Srečala sva se po prireditvi. Z Žigom. Vprašala sem ga, če ga lahko objamem. V temu objemu je bilo vse: veselje, silna pripadnost skavtski norosti, sreča, ogrooooooooomno skavtskega duha in veliko pričakovanje.
Norost se je nadaljevala tudi ponoči ob ognju, v soboto pri Veliki igri, ko so odraslo-skavtske vodne pošasti strašile volčiče in volkuljice, v odlično pripravljenih delavnicah popoldne, v skavtski liliji, ki se je videla prav do neba, v nalivu, ki je taborni prah spremenil v blato in odlične drsalnice, travnike v rjave luže, šotore pa v varna zavetja. Dež je tudi ponoči hladil naše razgrete glave, napolnil vse jarke, prilezel v potočku tudi pod spalke in dodatno spral blatne žehte na sušilih.
Požegnal nas je tudi v nedeljo in ko smo pri zaključni maši iz Brankovih ust slišali, da je sam ljubi Bog ukazal:»Sipajte dež na slovenske skavte, da se ne bodo pomehkužili,« smo spoznali, da je bil On z nami res prav vsak trenutek.
Ko tritisočpetsto ust zapoje in zavriska, ko tri tisočpetsto ust obmolkne pred molitvijo in ko si tritisočpetsto skavtov podari objem miru, ni več treba besed. Dejanja govorijo.
+12
