Kje je meja?
Skupinska (Avtor: Klemen Premrl)
Pozno petkovo popoldne se je Anin dom v Preboldu obarval oranžno. Ob dobri hrani smo udeleženci iz različnih koncev naše male dežele premagovali prve preizkuse, spoznavali tiste še neznane obraze in delili svoja pričakovanja o naslednjih dneh. Razmislili smo o svoji motivaciji, o vzroku, ki nas je pripeljal na to točko voditeljstva in zavestno prestopili iz vsakdanjega življenja v razgibano celico naše taborne šole. Sproščeno vzdušje prvega večera nas je popeljalo v tiste najbolj meglene spomine naše skavtske preteklosti in v trenutke, ko so se kakor črte v pesku zabrisale naše meje med popotništvom in voditeljstvom.
Jutra so bila sprva lahkotna, proti koncu taborne šole pa smo se že pošteno namučili, da smo prestopili iz cone udobja (tople spalne vreče) v cono učenja (območje novih izzivov z začetkom takoj po zajtrku). Spoznavali smo vloge trenerja, drug drugega, mlade odrasle, preizkušali metode dela in seveda svoje meje. Leva možganska polovica je neutrudno premlevala nove informacije, razčlenjala korake načrtovanja, razmišljala, nas pripravljala na nastope in odpravljala napake. SVOD je z nami nesebično delil svoje znanje in izkušnje, nam sproščeno podajal nasvete in poskrbel za vse tiste nujne spodbudne besede. Zadnji večer smo vsi malo lažje zadihali in se z večinskim delom izvršnega odbora, ki je prišel na kratek debatni obisk, prepustili praznovanju skorajšnjega konca usposabljanja. Po prijetno sproščeni sv. maši, skupinsko sliko in obveznim »selfijem« ali dvemi, smo zelene rutice usposabljanja zamenjali za bolj domače, tiste v stegovskih barvah.
Še topli spomini na preteklih skavtsko sladkih šest dni nas od časa do časa popraskajo po ustvarjalni desni možganski polovici in napolnijo z novimi idejami in načrti za prihodnost, ko bomo kot trenerji zagrizli v nove izzive. Ali je to že delo leve polovice? Ah, kdo bi vedel, kje je dejansko meja...
