Branko Cestnik o tem, zakaj je skavtom uspelo ostati na sceni
Branko Cestnik (Avtor: Matjaž Maležič)
Slovenskim katoliškim skavtom je uspelo predvsem zaradi modrih odločitev ob ustanovitvi ter zaradi kasnejše nepopustljive zvestobe svoji metodi. Kljub pritiskom s cerkvene strani (da bi bili bolj »duhovni« in »cerkveni«) in s civilne strani (da bi bili bolj »svobodni« in »sodobni«) so se skavti vseh dvajset let kakor klop držali svoje poti. Če bi popustili eni ali drugi sireni, bi njihova galeja nasedla.
A povejmo po točkah.
1. Slovenski katoliški skavti so se ob ustanovitvi (po padcu komunizma) postavili k izvirom skavtstva. Lord Baden Powell, ustanovitelj skavtstva (pisalo se je leto 1907), je še danes njihov obvezni navdih. Slovenske skavte zato tudi v evropskih skavtskih krogih prištevajo med tistih pet organizacij, ki so najbolj zveste prvotni metodi. Lahko bi bilo drugače. Marsikje po Evropi je skavtstvo podleglo permisivni vzgoji, se odreklo monoteistični duhovnosti in se spremenilo v nenaporno izletništvo v naravi. Naši skavti so se že ob ustanovitvi znašli v ogromnem toku svetovnega skavtstva. To jim je dalo smernice in varnost, kakršne katera druga mladinska organizacija, ki je nastala ob prihodu demokracije, ni imela.
2. Slovenski katoliški skavti so se ob ustanovitvi jasno postavili v srce Cerkve. Katoliška identiteta je kakor stara lončena peč. Postavljena je na določeno mesto v hiši, greje pa vse prostore. Skavti so bili tudi ena prvih sodobnih laiških organizacij, ob kateri se je sama cerkvena struktura učila drugačnega pristopa, kot ga je bila vajena. Pri skavtih je duhovnik duhovni asistent in eden izmed voditeljev. Skavtski duhovnik deluje izrazito timsko. Kjer so skavti sprejeli tradicionalno klerocentrično strukturo (duhovnik kot absolutno prvi voditelj), so propadli. Dovolj je bilo, da je bil njihov duhovnik premeščen drugam, že so usihali.
3. Civilnodružbeno se skavti umeščajo v okolje, ki bi ga lahko imenovali »čista« civilna družba. V Sloveniji je veliko »nečiste« civilne družbe. To je, družbe, katere delovanje je močno odvisno od javnofinančnih dotacij in ki je tako ali drugače vezana, prepojena s politiko, ki jo po potrebi uporablja. Res je, da so nekateri bivši skavtski voditelji na položajih v strankah in občinskih svetih, vendar je tudi res, da bi se opekla vsaka stranka, ki bi skavte razumela kot svoj rekrutni poligon. Da spadaš v »čisto« civilno družbo marsikdaj pomeni, da imaš neuspešen piar, da nisi medijsko zanimiv in da si pri občinskih in drugih dotacijah nekje na repu. Dolgoročno pa je taka drža zlata vredna. Krepi od znotraj. Paradoks: moč slovenskih katoliških skavtov je prav v tem, da domača filmska produkcija o njih ne bo nikoli, res nikoli posnela celovečernega filma, kot ga je, denimo, posnela o bratskih tabornikih.
4. Pod četrto »skrivnost« skavtskega uspeha dajmo voditelje. Skavti imajo dokaj tvegano voditeljsko strukturo. Stavijo na študente. Voditeljev nad 30 let starosti je malo, zato se srečujejo s pregorevanjem in relativno hitrimi odhodi iz voditeljskih vod. Povprečen »rok trajanja« skavtskega voditelja je zgolj tri leta. Po drugi strani pa je ravno mladost voditeljev tista, ki postavlja skavtstvo v nenehno stanje prenove. Voditelji so zagnani, požrtvovalni in domiselni. Obenem pa zelo disciplinirani, ko gre za vzgojno načrtovanje, refleksijo in samokritiko.
5. Zadnje in prvo pa je nekaj, čemur bi rekli »skavtski užitek«. To je konkretna pozitivna izkušnja mnogih otrok in mladostnikov, ki so člani te organizacije. Gre za pravilno mešanico discipline in svobode, odgovornosti in razposajenosti, molitve in dobrodelnosti, igre in dela, varnosti in prvinske pustolovščine v naravi. Vse uspešne zgodbe so namreč v jedru zelo preproste. Na vprašanje, kaj pravzaprav ponuja skavtstvo, je Baden Powell dejal: »Tisto, kar je Bog dal na razpolago vsem: zrak, radost in biti koristen drugim.«
P. Branko
