Krdelo volčičev pod Zelenico
Od 16. do 18. februarja smo se Štepanjski medvedi prelevili v volčiče in spoznavali zakone džungle pod vršaci Zelenice in Begunjščice. Naš brlog je bil v Oazi miru na Ljubelju.
Veliki vrh v soncu (Avtor: )
Bližal se je čas zimovanja naše bratovščine. Tokrat smo se odločili, da se bomo šli »hotelske« skavte. Našli smo odlično lokacijo v »Oazi miru« na Ljubelju.
Modro vodstvo bratovščine je predlagalo za rdečo nit tabora spoznavanje življenja in delovanja najmlajše veje skavtov: volčičev. Izvidnike, popotnike in SKVO smo v času našega delovanja že spoznali, volčiči pa so šli kar mimo nas. Sprejeli smo to idejo in s tem tudi nekako opravičili način zimovanja v skoraj hotelski ponudbi. Naprosili smo Uroša Primca, dolgoletnega voditelja volčičev v stegu Ljubljana 4, da nam približa svet najmlajših skavtov.
V petek, 16. svečana v letu Gospodovem 2007, je krdelo dvajsetih volčičev zasedlo ozemlje in brloge v »Oazi miru«, se okrepčalo z večerjo, potem pa začelo s programom.
Uroš nam je najprej predstavil knjigo Rydyarda Kiplinga »Knjiga o džungli«. Prav to knjigo je namreč Bi-Pi uvedel kot vzgojni pripomoček za volčiče, da skozi igro in pripovedi iz knjige oblikujemo otroške duše v dobre ljudi. Spoznali smo najznačilnejše osebe-živali: Mavglija-človeškega mladiča, volka Akelo in njegovo krdelo, tigra Širkana, medveda Baluja, panterja Bagiro, kačo Kajo … , njihovo vlogo v pripovedi in nauke za življenje v džungli. Spoznali smo tudi osnovne značilnosti delovanja volčičev kot dela skavtske družine.
To smo počeli vse dni našega bivanja v Oazi. Vmes pa ni manjkalo veselih in zanimivih igric, ki so spodbujale spretnost, vztrajnost, zaupanje, spomin in še marsikaj drugega. Tudi prepevali smo, pri tem so se nam pridružili tudi drugi prebivalci Oaze.
Da pa ne bi čisto pozabili, da smo na zimovanju, smo se v soboto po kosilu odpravili na sankanje. Stara ljubeljska cesta je prav primerna za tako dejavnost. Dobro uro smo rabili do starega mejnega prehoda na ljubeljskem sedlu, kjer smo pogledali na drugo stran, na Koroško, potem pa hajd navzdol. Kako je to letelo! Še dobro, da je bil sneg bolj južen.
Vlogo mojstra postave, medveda Baluja, je dobro opravil naš pater Primož, ki je poskrbel za naše duhovne potrebe. Pripravili smo dve lepi maši v skavtskem duhu. Ob izrekanju prošenj smo se spomnili tudi tistih članov, ki so ostali doma, prizadevnega osebja, ki nam je omogočilo brezskrbno bivanje, in vseh, ki so pomoči potrebni.
Prehitro je minil čas našega, že sedmega, zimovanja. V kratki refleksiji smo vsi udeleženci soglasno ugotovili, da nam je bilo lepo, da smo marsikaj novega zvedeli o volčičih, kar bomo lahko s pridom uporabili pri naših otrocih in vnukih. Želja mnogih pa je tudi bila, naj bo naslednje zimovanje spet v bolj preprostih, skavtskih razmerah.
Veliki vrh v soncu (Avtor: )
Modro vodstvo bratovščine je predlagalo za rdečo nit tabora spoznavanje življenja in delovanja najmlajše veje skavtov: volčičev. Izvidnike, popotnike in SKVO smo v času našega delovanja že spoznali, volčiči pa so šli kar mimo nas. Sprejeli smo to idejo in s tem tudi nekako opravičili način zimovanja v skoraj hotelski ponudbi. Naprosili smo Uroša Primca, dolgoletnega voditelja volčičev v stegu Ljubljana 4, da nam približa svet najmlajših skavtov.
V petek, 16. svečana v letu Gospodovem 2007, je krdelo dvajsetih volčičev zasedlo ozemlje in brloge v »Oazi miru«, se okrepčalo z večerjo, potem pa začelo s programom.
Uroš nam je najprej predstavil knjigo Rydyarda Kiplinga »Knjiga o džungli«. Prav to knjigo je namreč Bi-Pi uvedel kot vzgojni pripomoček za volčiče, da skozi igro in pripovedi iz knjige oblikujemo otroške duše v dobre ljudi. Spoznali smo najznačilnejše osebe-živali: Mavglija-človeškega mladiča, volka Akelo in njegovo krdelo, tigra Širkana, medveda Baluja, panterja Bagiro, kačo Kajo … , njihovo vlogo v pripovedi in nauke za življenje v džungli. Spoznali smo tudi osnovne značilnosti delovanja volčičev kot dela skavtske družine.
To smo počeli vse dni našega bivanja v Oazi. Vmes pa ni manjkalo veselih in zanimivih igric, ki so spodbujale spretnost, vztrajnost, zaupanje, spomin in še marsikaj drugega. Tudi prepevali smo, pri tem so se nam pridružili tudi drugi prebivalci Oaze.
Da pa ne bi čisto pozabili, da smo na zimovanju, smo se v soboto po kosilu odpravili na sankanje. Stara ljubeljska cesta je prav primerna za tako dejavnost. Dobro uro smo rabili do starega mejnega prehoda na ljubeljskem sedlu, kjer smo pogledali na drugo stran, na Koroško, potem pa hajd navzdol. Kako je to letelo! Še dobro, da je bil sneg bolj južen.
Vlogo mojstra postave, medveda Baluja, je dobro opravil naš pater Primož, ki je poskrbel za naše duhovne potrebe. Pripravili smo dve lepi maši v skavtskem duhu. Ob izrekanju prošenj smo se spomnili tudi tistih članov, ki so ostali doma, prizadevnega osebja, ki nam je omogočilo brezskrbno bivanje, in vseh, ki so pomoči potrebni.
Prehitro je minil čas našega, že sedmega, zimovanja. V kratki refleksiji smo vsi udeleženci soglasno ugotovili, da nam je bilo lepo, da smo marsikaj novega zvedeli o volčičih, kar bomo lahko s pridom uporabili pri naših otrocih in vnukih. Želja mnogih pa je tudi bila, naj bo naslednje zimovanje spet v bolj preprostih, skavtskih razmerah.
+23
