Zažiga

8 Zažgi

Prenesi v

Kančevci po skavtsko

Angelca Pikl, Velikodušna sinička 12.01.2006
Da leto hitro mine, smo spoznali tudi mi, ki smo se že tretjič udeležili duhovnih vaj za odrasle skavtinje in skavte iz Slovenije. Prvič smo bili v Kančevcih leta 2004 in takrat smo se odločili, da bodo vsako leto prvi vikend po novem letu Kančevci rezervirani za nas. Letos je bila skupina nekaj posebnega, saj je bilo veliko takih, ki so bili z nami prvič. Letošnje duhovne vaje so od nas želele »DA BI BILI BOLJ BLIZU« in p. Primož nas je zbral čisto blizu iz 12 bratovščin – od Gorenjcev, Štajercev do Notranjcev in Dolenjcev.
S programom smo začeli po večerji in skozi igro smo se sprostili in spoznali. Sledila je sv. maša, po maši pa kljub pozni uri nismo odšli k počitku, temveč smo imeli delo po skupinah in spoznavali »V KAKŠNI OBLIKI SMO DRUG DRUGEMU DAR« Šest črk, ki je predstavljalo ime CERKEV nas je razdelilo v šest skupin. Delo po skupinah je bilo zelo zanimivo in vsak je lahko prišel do besede. Pred spanjem smo zapeli še Angelčka in lepo petje nas je kar poneslo v svet sanj.

V soboto nas je prebudila budnica. Aleš s kitaro in Tone na orglice sta nas izbezala iz sob in še sami smo pomagali prepevati »SIJAJ, SIJAJ SONČECE...«. Sonce ni posijalo, nam pa je bilo kljub oblačnemu vremenu toplo pri srcu.
Po telovadbi, zajtrku in jutranji molitvi smo se spraševali »KOLIKO SMO BLIZU BOGU IN KAKO SMO DALEČ OD NJEGA?« Na sredi dvorane je bila od enega do drugega konca razprta dolga rola papirja in nanjo smo pisali, risali, zapisovali mnenja, predloge in molitve. Aleš je začel z razlago o čustvenem bančnem računu in o tem, kako ga lahko s svojimi dejanji polnimo in praznimo. Nastajata plus in minus in tako je tudi v vsaki bratovščini. Nadaljevala je Marinka z eno- in dvosmernim sporazumevanjem in razlago o mimiki in drži telesa.

Najbolj zanimivo predstavitev je imel Tone. Določil je igralce, katerim je dodelil razne vloge in še tri prostovoljce brez vloge. Predstavljali so sestanek bratovščine, v kateri pa je prihajalo do nesporazumov, prepirov in nesoglasij. Igra je bila polna smeha in pričakovanja, kako se bo vse skupaj končalo. Z našimi ocenami smo prišli do zaključka, da takšna bratovščina ne bi dolgo obstajala, ker je pri njih manjkala samodisciplina, duhovni voditelj, molitev, enotnost in trdna pozicija voditelja.

Popoldanski program je imel naslov: »IŠČEMO SVOJE MESTO V CERKVI« Veliko je bilo povedanega in vsak se je nekje našel. Sledil je ORIENTACIJSKI POHOD, ki je bil kar precej zapleten, saj nas je pri iskanju navodil oviral sneg. Malo smo se izgubili, pa zopet našli, na koncu pa se je vse srečno končalo in počasi smo se pričeli vračati v toplo zavetje doma.

Po večerni maši smo imeli češčenje pred Najsvetejšim. V to nas je uvedla SVETA NOČ, ki sta jo zaigrala Aleš na kitaro in Tone na orglice. V mislih sem se znašla ob hlevčku in videla pred sabo sveto Družino. Pred nami je bila spet rola papirja in nanjo smo lahko napisali svoje občutke in molitve. Napisala sem molitev, ki mi je prišla resnično iz srca in zraven prižgala svečko: »MOJ GOSPOD, PRIŽGALA SEM TI LUČKO V ZAHVALO, KER BEDIŠ NAD MENOJ. KER ME KLJUB MAJHNOSTI SPREJEMAŠ IN MI DAJEŠ UPANJE, KJER SI TI, JE SVETLOBA IN TOPLINA. KRIŽ, KI GA NOSIM, JE OB POGLEDU NATE LAŽJI, KER VEM, DA SI TI OB MENI. HVALA TI.«

Nedeljsko sv. mašo smo imeli skupaj s farani v cerkvi sv. Benedikta. Cerkev je bila skoraj premajhna, toliko nas je bilo. Po maši smo imeli refleksijo in bili smo si edini, da so duhovne vaje uspele in da se bomo srečali na četrtih duhovnih vajah prihodnje leto.
Želimo si, da bi bili na prihodnjih duhovnih vajah z nami tudi tisti, ki letos niso mogli priti, kajti če manjka samo eden od prijateljev, nismo popolni.

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.