SkavtNET

Primož Ferjančič (Avtor: Anja Hlača-Ferjančič)

Kot zunanji opazovalec in poznavalec področja mladinskega sektorja v Sloveniji lahko suvereno in z gotovostjo napišem, da je ZSKSS ena boljših, če ne kar najboljša mladinska organizacija v tem trenutku v Sloveniji. Očitka, da sem kot skavt lahko tudi pristranski, nikomur ne zamerim in ga sprejemam. Za svojo oceno pa imam tudi povsem objektivne argumente, vendar na tem mestu to niti ni bistveno. Zanima me predvsem, kaj je tisti naboj, ki skavte dela skavte. Kaj je tisto, kar skavti poznamo kot skavtski duh. Je to odgovornost do sebe, do sočloveka, do okolja in države, v kateri živimo? Je to svetovno bratstvo, kamor je Baden Powell poklical vse skavte, morda je to vabilo naj skavti v naravi prepoznavajo božje stvarstvo, čeprav se v sekulariziranem svetu, take drže in vrline izgubljajo… Včasih me prešine, da skavtstvo enostavno vse bolj postaja le še ena izmed oblik potrošniških mladinskih stilov in kultur. 

Trije dogodki, so me v obdobju zadnjega pol leta še posebej nagovorili.

Pred nekaj tedni se je v veliki sejni dvorani Ministrstva za šolstvo in šport v okviru Mladinskega sveta Slovenije odvijal simpozij o neformalnem izobraževanju v Sloveniji. Sam sem po službeni dolžnosti tudi sodeloval in hvaležen sem za izkušnjo, ki sem jo doživel iz sprva preprostega povabila. Koliko sem sicer lahko prispeval k namenu simpozija ne vem, dejstvo pa je, da je od skupaj približno tridesetih udeležencev skoraj polovica udeležencev tako ali drugače izhajala iz skavtskih vrst.

Drugi dogodek se mi je še posebej dopadel. Iz stega Ljubljana 3, v katerem sem bil pred leti aktiven, sem dobil povabilo, če bi bil novi ekipi voditeljev pripravljen svetovati pri pripravi strateškega načrta stega. O strateškem načrtu sicer posluša vsak udeleženec na taborni šoli Združenja, povsem nekaj drugega pa je tak strateški načrt oblikovati v realnem okolju in ga potem tudi izvajati. Kljub burni debati, razočaranjem in navdušenimi izbruhi idej ter ustvarjalnem prerekanju, smo v nekaj urah na podlagi odlične analize stanja, ki so jo pripravili voditelji že pred našim skupnim srečanjem, oblikovali osnovno strukturo strateškega načrta. Tisto jesensko popoldne in večer v okolici Vrha Svetih treh kraljev pri Žireh sta bila zame na en način tudi potovanje nazaj v preteklost, a bolj pomembno je bilo deljenje izkušenj in znanja s tistimi, ki sem jih nekoč srečeval med volčiči in jih potem vodil v četi in klanu.

Tretji dogodek je povezan s smrtjo. Zgodilo se je na taborni šoli za trenerje, ki se je pred kratkim končala. Pred skavtskim domom v kočevskem rogu me začne gospod spraševati, če imamo motorno žago, češ, da je drevo na cesti in da je že klical rešilca, ki ne bo mogel mimo, da je signal slab… Vidno v šoku pove tudi, da je tasta v gozdu zadela kap in da mu je sicer pomagal, vendar da je verjetno že prepozno. V tistem trenutku sva se s sovoditeljico zavedla, kaj nama želi povedati. Ni bilo potrebno razlagati kaj in kako; štirje usposobljeni skavti, ne vsi medicinci, so v nekaj sekundah stekli k avtu. Nekaj nas je nevedoč kam, teklo po cesti nad kočo, dejansko do podrtega drevesa, ki je zaprlo cesto, a le za višja vozila. Po nekaj minutah, resnično v istem trenutku, ko nam je uspelo s ceste odmakniti del debla, so se mimo odpeljali rešilec, policija in še dva avtomobila. Žal vseeno prepozno. Dogodek nas je na zadnji dan taborne šole zaznamoval, program ni bil več prioriteta. Skavtstvo je postalo vsakdanje življenje, ne le igra!

Da skavtstvo ni le igra, govori vsak od opisanih dogodkov. Kakšen pomen ima govorjenje in teoretiziranje o strateškem načrtovanju, o prvi pomoči, o odgovornosti v družbi, o aktivnem državljanstvu in participaciji in podobnih zadevah, ki jih voditelji skavtom trosijo na srečanjih. Kakšen je pomen naštetega, če ostaja le teorija in igra na orientacijskem tekmovanju ali morda na taborni šoli? Nikakršen! Skavtstvo ostaja pravo skavtstvo, ko postane del vsakdana. Ko ni le samo sebi namen za druženje s sovrstniki in le preživljanje prostega časa, ampak postane vzgoja in postane življenje. S hvaležnostjo se oziram nazaj. Čeprav marsikaj v skavtstvu tudi danes ni skavtsko, ampak enostavno potrošniška miselnost o napredku in uspehu, moči in prestižu, imam dovolj razlogov za optimizem in vero, da je vzgojno dela v skavtski organizaciji še vedno obrnjeno v pravo smer, z vetrom v jadra.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.