Zažiga

0 Zažgi

Prenesi v

Cele JAM ali Dolgočasno po skavtsko

4
Rok Černelič, Dejavni želvak, Brežice 1 30.03.2015
O tem, kako več ne znamo, kako so nekatere stvari same sebi namen, kako je skavt s sabo prenehal nositi menažko in prenehal nositi gojzarje in o tem, da sem že star.
Avtor (Avtor: Rok Rakun)

Peljem se domov z vlakom. Predčasno. Vlak je odpeljal ob 15.30, ob 16.00 po programu začnejo mašo. Prvi razlog za predčasen odhod sta moja draga žena in sinček. Vedoč, da bodo moji skavti zmogli brez mene, da so ostali drugi voditelji z njimi in da se stvar praktično končuje sem izkoristil za to, da se doma čim prej spet srečamo. Družinsko življenje spremeni percepcijo časa in vrednost aktivnosti in hobijev.

Drugi razlog pa je precej manj sladak. Preden začnem, želim izraziti vse spoštovanje organizatorjem. Trud, psihični in fizični, je žrtvovan in zasluži pohvalo. Predvidevam, da se je za JAM (srečanje skavtov Mariborske regije, op. u.) trudilo veliko ljudi. Skupnosti voditeljev (SKVO) Celje 1 in Celje 2, organizatorji, koordinatorji, usklajevalci, vsi klanovci (PP) s svojim služenjem, izvidniki in vodnice (IV) in volčiči ter volkuljice (VV) po svojih močeh, naši zvesti "odrasli skavti" - starši, izvajalci delavnic, scenarist in kostumograf, bend in tonski mojster in še kdo. Pohvale za vaš trud in hvala!

Torej, kaj še težim? Dogodek je uspel in čaw. "Ful je blo dobr, zakon smo se mel, dbest je blo, komaj čakam naslednjega" bomo voditelji poslušali od naših skavtov (in tudi verjeli). Podobno kot takrat, ko te prijatelj vpraša: "Kako si?" Odgovoriš: "Dobro, pa ti?" Smešno, vedno smo dobro, vedno je blio fajn ... To je vsa iskrenost in samorefleksija, ki jo zmoremo. Posplošujem, to je jasno, bom pa zato naštel nekaj konkretnih pomislekov, zakaj menim, da smo skavti postali dolgočasni in manj skavtski kot v "starih" časih.

Petek zvečer, prihod PP. Pohod na grad, ambientacija na grajskem stolpu. Čudovito! Vau, ker hud sprejem. In potem pot po "skrivni" grajski poti do večerje in prenočišča. Prav čutiti je skavtskega duha, a kmalu se vidi, da imamo motelsko postrežbo. Večerja je pripravljena, krožniki, pribor in lončki tudi. "A potem ne rabim svoje menažke?" Kaj boš pa z njo? Nič lažjega, kot da te postrežejo, ko končaš, pa vrzi v smeti - če ugotoviš kam kaj paše. Ah, kmalu postane vseeno in embalaža je v papirju, papir v embalaži, pomivati ni treba, sem pa sit in čakam, da mi po mikrofonu sporočijo nadaljnja navodila.

Saj je fajn govoriti po mikrofonu, poznam. Zakaj komplicirati? Za tistih pet ključnih informacij pa se nas 100 že lahko zbere in prisluhne? Ok, potem sledi veseli večer. Menim, da ga ne bi pogrešali, če bi bil drugačen. Na primer aktiven in vključevalen, povezovalen ... A smo raje gledali dvourni film. Sprijaznim se, saj vseeno rad vidim, kaj so posneli naši (in tudi drugi) klanovci.

Za tem pride sobota in veliko pričakovanje skupnega dogajanja. Po čudovitem Celju ob Savinji se odpravimo do prizorišča in kot je v navadi na srečanjih mariborske regije (bil sem v Mozirju, v Krškem ne, zato se nanašam na srečanje letos in izpred 4 let), se zberemo v šolski telovadnici. S kakšnim namenom? Preprosto zato, da zastavam, visečim na ripstolu, zapojemo himni, po pozdravu pa nas pošljejo na delavnice in velike igre. Delavnic je bilo mnogo in pripravljene so bile zelo kvalitetno. Menda je bilo tako tudi z igrami.

Po dejavnostih se začne kosilo. Sobotni dan je organiziran v šolskem centru in njegovi okolici, zato je tudi postrežba kosila kot v šoli. Menažke ne potrebuješ, ker imaš na voljo pladenj, pravi krožnik, pribor in hektoliter plastenk z vodo. V šolski menzi so nam šolske kuharice pripravile odličen krompirjev golaž, pa tudi pomile in pospravile so za nami vse, kar smo jim nekje ob strani pustili.

Menza je premajhna za vse, ampak ker prihajamo različno na kosilo, to sploh ni težava. Z nekaterimi voditelji se sprašujemo, če kdo ve za kak program, kdaj moramo kje biti … Ne vemo točno, zato se naberemo v telovadnici. Tu menda poteka glasovanje za naj sladico, zato vsi hodimo od stega do stega in poskušamo sladice eden drugega. Medtem dva skavta igrata na kitaro, akustika je tako ali tako obupna, da se prav nič ne sliši, če pesmi ne poznaš, in vabita, naj se pridružimo pod odrom. Kot da koga zanima.

Volčiči se lovijo po telovadnici in jim je prav malo mar za bend, klanovci čepijo ali sedijo ali ležijo ob stenah telovadnice in leno scrollajo po Facebooku, IV pa s svojimi prijatelji ali znanci iz taborov za vodnike lutajo sem ter tja. Že v Mozirju smo v dolgčasu čakali, da program mine. Takratni odziv organizatorjev na pobudo, da naredimo kakšen skupni bans ali se gremo kakšne igre, je bil odgovor: “Zdaj igra bend, oni imajo svoj program.” Včasih smo se pokotičkali in nekateri kotički so imeli kitare in ob pesmarici peli. Zdaj je za to potrebno profi ozvočenje in bend z animacijo.

Malo grem ven in kaj me še dodatno pogreje? Sonce! :) Ja, zunaj je prečudovito vreme. Jasen in sončen pomladni dan. 500 skavtov pa ne ve, kaj bi v telovadnici počelo.

Nato tudi sam potegnem telefon iz žepa in preverim odhode vlakov. Hmm, ponavadi maše ne preskočim, a tokrat ne bo šlo drugače. Lahko odidem pred mašo, sredi maše ali čakam po maši še eno uro. Program JAMa pač ni usklajen z voznim redom vlakov.

Mogoče pa sem že prestar? 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.

Komentarji (4)

Za komentiranje se prosim prijavi.