Zažiga

2 Zažgi

Prenesi v

15 let brez skavtstva?

s. Marjeta Pija Cevc 13.02.2017
Bilo je 22. 2. 2002. Dan spomina? Bil je sončen dan, poslovila sem se od domačih in odpeljala s 'katrco' v Maribor. S seboj sem imela vse, kar sem si predstavljala, da bom potrebovala za naprej v svojem življenju, med drugim tudi krilo ali dve. Odhajala sem v samostan.
(Avtor: )

Zdaj je 15 let mimo. V sobi mi še vedno visi domača skavtska rutka, v omari je še kroj, le oblečem ga skoraj ne več. In vendar, kar sem še toliko let prej, kmalu po osamosvojitvi Slovenije 'oblekla', mi je ostalo za zmeraj. Skavtstvo.

Prva leta v samostanu mi je bilo kroj težko zapuščati - ko sem še hodila na skavtske dejavnosti, sem bila v dilemi - redovna obleka ali kroj. Zdaj (kot sem rekla), kroj visi v omari (za vsak primer), in vendar skavtstva ne morem nikoli zares sleči. Ker je v meni, ker je v tistih letih prehoda Slovenije iz komunizma v demokracijo postalo del mene.

Na skavtskih poteh me je Gospod srečeval in me preobražal skozi voditeljstvo in taborne šole v iskalko moči evangelija v vsakdanjem življenju. Zaslišala sem, da mi ponuja svetost - in predlog se mi je zdel res privlačen, toliko, da sem rekla ja (ne vedoč, kaj v resnici pomeni).  Zdaj, po skoraj četrt stoletja od tistih močnih trenutkov na taborni šoli, se še bolj zavedam, kako veliki so časi mladosti. Skavtstvo ni samo velika igra življenja, skavtstvo je polje raziskovanja svojega življenja v odprtosti za druge in v iskrenosti iskanja resnice, tudi najgloblje Resnice. Spominjam se, da smo imeli pri snovanju Združenja sanje za Slovenijo, še v samostanu sem najdevala mir, ko sem sprejemala, da je ne le vzgoja, tudi evangelij najboljša politika na dolgi rok. Spominjam se, kako smo na svetih Združenja predano zagovarjali svoja stališča kot npr. kako se bo lepo slovensko reklo 'hike-u' ali roverjem ipd. Še zdaj je dinamičnost kresanja mnenj in pogledov verjetno živo navzoča v Združenju.

Od množice vsega, kar se je dogajalo v tistih letih in kar bi lahko bilo aktualno še danes, izpostavljam še eno: 'management of change', upravljanje sprememb. Prvo desetletje Združenja in prvo desetletje Slovenije je bil čas izjemnih družbenih, ekonomskih, a tudi potrebnih osebnih sprememb. Zdi se mi, da prihaja čas, ko bo potrebno spet s pogumom in sanjami stopiti na pot sprememb. Oni časi pred petindvajsetimi leti so bili zahtevni, a izraziti. Današnji so zahtevni, a veliko bolj zabrisani, prepleteni v pogledih, stališčih... Pri obeh pa obstaja skupni imenovalec - drznost iskati v resnici, kaj se dogaja v mojem srcu, kaj je resnica mojega življenja, kakšna hrepenenja in priložnosti mi Gospod prebuja, s čim me izziva - kaj je v resnici Življenje, vredno življenja.

Kot je težko za koga stopiti na pionirsko, prvenstveno pot in izhoditi še neutrjene poti, je kasneje lahko zelo zahtevno stopiti iz utrjenih poti na neznane steze - celo na nova področja. Ko sem se prvič vozila s kolesom v modrem kroju po Ljubljani, ko so bili običajni le olivno-zeleni taborniški kroji, je bilo izstopiti iz ubogljive mase neizstopajočih (kar je iz nas delal čas komunizma) kar težko, danes je različnosti v družbi neizmerno veliko, biti oranžen ni težko.  Biti zares živ v oranžnem kroju - pa je lahko druga pesem.

Brez kroja, a s skavtstvom v srcu po tolikih letih opogumljam vsakega in vsako, kot brata in sestro po obljubi: ne opusti iskanja resnice. Ko zaslišiš glas, ki te kliče, da narediš korake v smer sprememb, prisluhni. Tveganje neznanih poti naj te ne splaši, če te kliče Ljubezen. Če se zdi skavtstvo, kot ga živiš še premalo polno, išči naprej, odpiraj nove smeri, odgovarjaj na izzive z ostalimi, ki ste v tem trenutku izbrani, da hodite skupaj. Z leti ti bo postalo jasno, da so resnične spremembe v življenju zlata vredne, če so bile narejene kot odgovor na vzgibe Duha.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.