Zažiga

2 Zažgi

Prenesi v

Preveč lepo, da bi bilo res?

Branko Cestnik, Avantgardni orel, Rakova Steza 1 02.04.2015
Sporočilo Velike noči je preprosto: Nebesa so odprta! Kristus je vstal od mrtvih in to je pomembno za vsakega izmed nas. Z Njim pojdemo v večno življenje tudi mi. Ne, ne bomo ostali v obliki pepela ali preperelih kosti tam nekje pod zemljo! Ne, to ni naša končna postaja!

Toda tu nastanejo problemi. Vera v nebesa ni tako enostavna. Pred leti je neka mednarodna raziskava o vernosti pokazala, da Slovenci in Slovenke pešamo prav v veri v nebesa. Lažje verjamemo, da Bog je in da je Kristus naš Odrešenik, kot pa da nas čaka čudovito večno življenje. Po tisti raziskavi nas samo 29 % verjame v večno življenje, kot ga uči Cerkev.

Zakaj je mnogim tako težko verjeti v nebesa? Zakaj je mnogim celo lažje verjeti v obstoj Boga kot v obstoj nebes?

Malo so temu krive otroške predstave o nebesih. Kopasti oblaki, blag vetrič, zlatokrili angelčki, neskončna lahkost telesa in veselo igranje z žarki neumrljivega sonca ... To so predstave, ki smo si jih ustvarili kot otroci. Ko zrastemo se nam zdijo preotročje. In ko prerastemo in zavrnemo otročje predstave, velikokrat z njimi zavrnemo tudi vero v obstoj nebes.

Napaka!

Nebesa niso lokacija nad oblaki, pač pa stanje blaženega gledanja Boga. Zrel kristjan jih razume kot nedoumljive in se s tem, kako izgledajo, niti več ne ukvarja. Dovolj mu je, da se zaupa Kristusu, ki je nebesa odprl.

Naslednji vzrok za slabotno vero v večno življenje je lahko še bolj zanimiv. To je, da smo nagnjeni, da v preveč lepe stvari neradi verjamemo. Če se nam v življenju zgodijo dnevi, ko vse teče ko po namazanem in se nam z vsakega kotička smehlja sreča, postanemo previdni in sumničavi. „Vsega lepega je enkrat konec,“ rečemo. 

 

Sončni zahod Sončni zahod (Avtor: Rok Rakun)

Izkušnjo, da je vsega lepega enkrat konec, nato prenesemo v versko doživljanje in o nebesih nekje v srcu sami sebi šepetamo: „Preveč lepo, da bi bilo res.“

Druga napaka!

Zdaj podlegamo pesimizmu. Pesimizmu, ki nam v čašo življenja naliva strup žalosti. Je možnost večnega življenja, večne sreče, večnega veselja z najdražjimi in Bogom res preveč lepa, da bi bila resnična? Preveč fantastična, da bi jo sprejel naš hladno računajoči razum? Ni. Ne zaradi nebes, ne zaradi nas, pač pa zaradi Jezusa Kristusa. On je umrl in od mrtvih vstal zaradi naših nebes.

Če verjamemo Vanj, zakaj bi bili pesimistični glede možnosti nebes, ki nam bi jih odpira? Če imamo radi Darovalca, zakaj bi dvomili v njegovo največje darilo?

Fotogalerija
2 sliki
Sončni zahod
p. Branko Cestnik

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.