SkavtNET

Neki skavt se je izgubil v gozdu. Več dni ni mogel najti poti iz goščave. Končno je zagledal skavta, ki se mu je bližal. Razveselil se je: »Gotovo mi bo pokazal pravo pot iz gozda,« je pomislil. Približal se je neznancu in ga vprašal: »Prijatelj, bi mi, prosim, pokazal pot iz tega gozda? Že več dni jo iščem, a je ne morem najti.« Skavt mu je odgovoril: »Brat, ne vem za pot, ki vodi iz gozda, ker sem se tudi jaz izgubil. Nekaj pa ti lahko povem. Ne hodi po poti, po kateri sem prišel jaz, kajti ta ne vodi iz gozda. Skupaj iščiva pot, ki vodi iz njega.«

Dejansko človek vedno išče: in lepo je, da je tako.
Zares je lepo iskati… ker kdor ne išče, je naveličanež, ki ne zna videti prek lastne ograje.

… Kajti kdor išče, čuti potrebo po iskanju celó, ko je že našel: kajti pri vsaki stvari, vsaki osebi, toliko bolj pa pri Bogu, se odpirajo vedno nova obzorja iskanja.

… ker se ljubezen ne izraža samo v nenehnem odkrivanju novih globin, ampak v uporabi darov, ki jih je nekdo spodbudil k rasti v drugem.

… Ker kdor zvesto išče, ni kriv, tudi če se znajde na napačni poti; zgreši namreč tisti, ki si domišlja, da je prispel na cilj.

… Ker kdor išče, je plemenit, ker je v sebi odkril toliko moči za darovanje; in je hkrati ubog, a moder, ker se zaveda, da njegove omejenosti in revščino lahko premagajo darovi, ki jih odkrije v drugih.

Vsak je v jedru to, kar išče.

Če iščeš osebe… si torej oseba; če iščeš skupnost, si že skupnost; če iščeš Boga, Njega, je kot da bi ga že našel, je že s teboj, v tebi.

Dragi skavti, iščimo skupaj. Na poti k Bogu smo drug drugemu v oporo.