Zažiga

0 Zažgi

Prenesi v

Umri!

Tjaša Sušin, Nepogrešljiva svižčevka, Krško 1 10.04.2017
GROZA! Kakšno geslo je to? Kaj naj počnem s tem? Lahko zveni še bolj morbidno? Še slabše? Ne razumite narobe, ni stvar v tem, da ne bi nagovarjalo, ampak v tem, da … zveni na prvo žogo tako obsojajoče. Približno tako, kot bi s prstom pokazala na nekoga, ki ti gre tako presneto na živce in bi mu najraje zaželela »Umri!«.
Tjaša Sušin Tjaša Sušin (Avtor: osebni arhiv)

Nekako tako mi zveni to geslo, s katerim je postreglo spomladansko državno srečanje voditeljev (DSV). A kot sem že omenila – na prvo žogo. Če bi ta »umri« imel še kakšen ščepec črk ob sebi, bi mi bil verjetno bistveno bolj privlačen. Pustimo zdaj besedo … konec koncev je le postni čas in tako sem se po nekaj čudaško namrščenih grimasah ter kar precej besed nezadovoljstva le sprijaznila, da bo prav to geslo, s katerim bomo reklamirali DSV. In v tistem trenutku sem si rekla: »Ja nič, dajmo naredit, da bo za umret dobro!« Ne vem, če je bilo, bilo pa je zagotovo po Njegovem načrtu. Pravzaprav pa je najbolj pomembno to, če se je geslu pridružilo sporočilo, ki je zadelo v srce. Zadelo prav tam, kjer najbolj boli in prav tam, kjer se že dolgo nabira kup starih nedokončanih stvari, pa si morda niti ne želimo, da bi jih zabrisali v pozabo. Kup tistega, kar je pravzaprav že umrlo, pa še vedno pustimo, da leži v našem srcu.

Kako pa tebe nagovarja? Smrt je nekaj, kar v nas pusti okus grenkobe, žalosti, bolečine. Hkrati pa verujemo, da nas po smrti čaka večno življenje, kjer je ljubezen in mir. Ob tem mislim predvsem na osebe, ki so nam ljube. Umrejo pa včasih tudi kakšne sanje in vizije, začete ljubezni, trdna prijateljstva, čustva … In tudi takrat ne boli prav nič manj. Te solze niso nič bolj sladke in ta žalost nič manj žalostna.

Ampak dokler smo tu, na Zemlji, je že prav, da razumemo, da včasih mora kaj umreti. Tako kot mora umreti majhno seme, da iz njega zraste mogočno drevo, mora včasih umreti kakšen del nas, da lahko kateri drug zaživi. Kako se pripravljaš na letošnjo Veliko noč? Kje si že začel pometati in pospravljati? Kaj je tvoj križ in kje te bodejo žeblji? 

A veš, da je križ pravzaprav priložnost?

Takrat, ko boš prosil za prijatelje, ti jih On ne bo poslal, dobil pa boš priložnost, da ljudje ob tebi to postanejo. Morda se bo zdelo obupno, grozno in temno, moral boš preko sebe in z vsakim korakom boš čutil težo bremena, a na koncu bo uspelo. Pri tem bo moralo marsikaj umreti – morda tvoj ponos, morda nekaj, kar misliš, da je zate življenjskega pomena, morda tvoja slaba volja, morda godrnjanje, morda laži … skratka tisto, v čem si šibek. Premagati boš moral sam sebe in takrat, ko boš pustil, da v tebi nekaj umre, se bo rodilo nekaj novega. Morda boš postal bolj pogumen ali pa samozavestnejši, morda bolj pozoren do sočloveka, vztrajen ali pa potrpežljiv. Kaj si prosil, ko si nazadnje molil? Pomisli. Morda se to že dogaja, a ob tem godrnjaš. Ampak sam veš, da … Bog ne da tistega, kar želiš, ampak da priložnost in moč, da si to zaslužiš. Ja, takšen mojster je, da zna iz tvojih direktnih prošenj narediti celo dogodivščino.

Naj bo ta post priložnost, da se poglobiš vase, pobrskaš po svojem podstrešju in predalih srca ter ven spraviš vse tisto, kar ti ne dovoli, da bi bil srečen. Vse tisto, kar te teži, vse tisto, zaradi česar nisi prav nič boljši človek. Je to občutek krivde? Je to krivica, ki si jo nekomu storil? Morda brezupnost? Melanholija? Vdanost v to kar se ti dogaja? Lenoba? Napuh? Neiskrenost? Kaj je tisto kar mora umreti, da boš lahko zaživel?

Dobro razmisli. Ko boš tako malo pospravil predale srca in lastno podstrešje misli, boš lahko čutil, da že klije novo življenje. Jezus je prišel k nam, da bi se nam približal, nesel je križ in bil križan, da bi pokazal, kako nas ima rad, umrl je za nas in bil položen v grob. Preteklo nedeljo nas je grob spremljal v Božji besedi in … ko umre človek, ga položimo v grob. Zagotovo pa imaš kakšen grob tudi v srcu … Morda si pustil, da so kakšne sanje umrle, ker si prenehal upati. Zakopal si jih, a v spominu še živijo. Ko boš malo pospravil »po sebi«, boš zagotovo odkril kakšen tak grob, zapuščen in temen. Takrat se boš verjetno počutil majhnega, kot je gorčično zrno. Povabi Jezusa! Sprejmi njegovo veliko dlan in pusti, da te dvigne iz teme. Naj tišina spregovori in takrat boš vedel … ne samo vedel, ampak čutil skrivnost ljubezni, odkril čudež Velike noči.

Nič, zdaj grem pa tudi jaz brskat, pospravljat, molit, umirat in živet … da me prazniki ne dohitijo! ;-) 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.