Počitnikovanje Štepanjskih medvedov

Za zaključek poletja smo se Štepanjski medvedi odpravili v Jadranovo in še malce uživali v toplem morju. Praznovali smo tudi obletnice porok in raziskovali okolico.

Štepanjski medvedi smo si prvi septembrski vikend organizirali počitnikovanje v Jadranovem, ki smo ga združili s praznovanjem zakonskih jubilejev članov naše bratovščine. Že na sami poti do Jadranovega smo skupno opravili obisk žlahte Marjana in Marije iz Ribnice. Pred mejo smo ugotovili, da sta dva čudežno pozabila osebne dokumente. Ni jima preostalo drugega, kot da se vrneta ponje. Na ta račun smo si zelo popestrili potovanje, ki se je iz dnevnega spremenilo v nočno.

Vse nadaljnje aktivnosti od kopanja v še vedno zelo toplem morju do pohoda na bližnji vojaški bunker iz 2. svetovne vojne so minile veliko manj pretresljivo in bolj prijetno. Zakonski jubilanti so, seveda tudi z našo pomočjo, pripravili slavnostno večerjo, na kateri ni manjkal šampanjec (tudi otroški) in torta. Jubilantom smo za 25. oziroma 35. obletnico poroke (Nadi in Matjažu ter Mimi in Frenku) namenili skromni darili (skavtski brisači) in naslednje verze:

Petindvajset (petintrideset) let vaju je ljubezen klesala,
da dragocen diamant sta postala.
Kar sta v veselju in trpljenju sejala,
vama je žetev življenja bogato poplačala.
Sedaj sadove bosta obirala,
da le zdrava bi ostala,
želimo vama iz srca,
pogumno le naprej kar se da.

Po slavnostni večerji smo ob spremljanju fotografij ponovno podoživljali različne utrinke iz norega blatnega Jamboree-ja in avgustovskega romanja nekaterih naših članov v Assisi. S spremljanjem preteklih dogodkov nekako nismo mogli prenehati, tako da so najmlajši, pa tudi nekateri starejši pobegnili v deželo sanj, kjer smo se jim kasneje pridružili vsi ostali.

V nedeljo smo šli vsi skupaj k maši v bližnjo Kraljevico – seveda v krojih. Sledilo je zopet veselo kopanje v morju, na koncu še pospravljanje vikenda Matjaževih staršev, nato pa domov. Pred odhodom domov mi je petletna hčerka povedala: »Oči, ni bilo dobro.« Na vprašanje: »Zakaj?«, sem zvedel, da je prehitro minilo, da je trajalo premalo časa. Resnično, imeli smo se lepo, zato je tudi tako hitro minilo. Razšli smo se z željo, da počitnikovanje naslednje leto nekoliko podaljšamo.

Ivan Hudobivnik

Uredniška ocena:
8
Ocena na lestvici od 0 do 10.

Mnenje 8 uporabnikov: