As ti tud not padu?

Čas 2. svetovne vojne. Dane in Lovro sta partizana, ki morata tri sirote iz nevarnega območja, kjer potekajo boji, prepeljati na osvobojeno ozemlje. Med spopadi se otroci skrivajo v zatočišču. Najmlajši Peter se v utesnjenem prostoru, kjer ne sme niti šepetati, začne dolgočasiti. A glej ga zlomka! Nekdo je prišel na obisk. Nemški vojak je zdrsnil v luknjo. Peter povzdigne glavo, s prstom pokaže nanj in ga vpraša: »AS TI TUT NOT PADU?«

Na taborni šoli Pripravnik 1, ki je potekala od 6. do 10. avgusta 2008, smo tako udeleženci in voditelji »padali not« na najrazličnejše načine. Na poti, ki nas je vodila od Lesc, do Bleda in čez Zgornje Gorje ter Breznico in nas pripeljala na koncu do gradu Kamen, smo ugotavljali, kako lahko kot voditelji »pademo« v voditeljstvo in kaj vse to pomeni, s kakšnimi izzivi se mora spoprijeti voditelj, kakšen naj voditelj sploh bo, kako naj čim bolj učinkovito uporabi skavtsko metodo … in še in še. Skozi celotno taborno šolo pa sta nas spremljala kar dva Petra – Petrček iz filma Ne joči Peter, ki nas je s svojo navihano nedolžnostjo spodbujal k izzivom, ter sveti Peter, ki nas je opominjal, kako naj postanemo skale in trdni temelji, na katerih bomo kot voditelji res lahko živeli pravo skavtstvo in kot odgovorni voditelji pomagali mlajšim, da bodo lahko prišli do »osvobojenega ozemlja«, kot smo v tem primeru poimenovali fanta in dekle odhoda.

Kar nekaj je bilo dogodkov, po katerih si bomo zapolnili to taborno šolo. Eno najbolj zabavnih doživetij, ko smo dobesedno »padli not«, pa je bilo, ko so udeleženci z zavezanimi očmi prispeli do jezera, tam pa smo jih voditelji (seveda ob spremstvu in navdušenju tamkajšnjih kopalcev) pospremili do roba jezera, jim na znak odvezali trakove iz oči in vrgli v vodo. Šok je hitro nadomestilo navdušenje ob osvežitvi!
Taborno šolo smo zaključili z novimi prijateljstvi, novimi znanji in obilico zabavnih spominov. Ob zaključku pa smo dobili še košček vrvice, s katero smo prvi dan priplezali iz jezera. Spominjala nas bo na to, da ob težavah vedno obstaja takšna ali drugačna vrv, ki nam pomaga, da priplezamo ven; hkrati pa je vrv tudi simbol povezanosti, ki se je spletla med nami v tem času, ki smo ga preživeli skupaj.

 

Udeleženci in voditelji taborne šole Pripravnik 1

Pošlji članek po e-pošti
E-pošta pošiljatelja
E-pošta naslovnika
Kratko sporočilo:

Ta članek je prebralo 1557 obiskovalcev.