Pesem veselja kot molitev

»Brat, poglej! V srcu gozda na jasi, med borovci nekaj vidiš: črne sence okrog svetlobe tabornega ognja, obrazi na rdeči luči ognja. So fantje in dekleta, ki ...

... nosijo enako uniformo kot ti: so skavti. Ustavi svoj korak na šumečem odpadlem listju, na zlomljenih suhih vejah in poslušaj ... Iz kroga se dvigne pod nebo pesem, ki govori o upanju in pričakovanju, pesem, ki jo veter nosi daleč, daleč … tja med sence spečega gozda.

So pesmi, rojene v zelenem gozdu, ki imajo vonj smole, na bleščečih vrhovih hribov, so pesmi, rojene na prašnih poteh in je ritem korakov mladih v upanju med hojo. So pesmi, ki so rojene, ko žerjavica umre in mrak postane vedno bolj temen… So pesmi, ki smo jih peli tiho, počasi, z mirnim glasom: mislili smo na izgubljene brate, na brate, ki so padli in te naše pesmi so bile molitve.

Zdaj ti jih ponujamo, da bi mogel peti tudi ti, v svobodnem in veselem življenju, ki si ga izbral: v skavtskem življenju. Življenje, ki so ti ga ponudili drugi, ko so držali prižgan plamen. To je skavtsko življenje, ki je med najboljšimi darili od Boga, ker ima okus veselja, ker ima okus dobrote, ker je tudi pesem veselja …«

Te čudovite besede je napisal R. B. Powell, kot voščilo jih je priredil Mons. Andrea Ghetti, poslal mi jih je Francesco Marchetti kot voščilo vsem slovenskim skavtom za Dan spomina.

Lepo voščilo! Naj vsem slovenskim skavtom in vsem skavtom po svetu polepša dan!

Ester Srdarev, AA čebelca

Uredniška ocena:
9
Ocena na lestvici od 0 do 10.

Mnenje 14 uporabnikov: