Samo dan in pol, pa toliko vtisov…

Nisem še skavtinja, se pa intenzivno pripravljam na skavtstvo, zato sem se odločila, da grem na zimovanje z našo, fužinsko bratovščino. In ni mi žal, zares ne!

Z Mijo, Jožico, Tonetom in g. župnikom Milanom sem preživela dva lepa dneva. Mene že sama misel, da grem na morje, spravi v dobro razpoloženje. Odpravili smo se z dvema avtomobiloma. Moja sopotnica Mija me je prijetno zabavala, tako da sva zelo hitro prispeli v Izolo. Na Trgu sv. Mavra nas je gostoljubno sprejel župnik g. Janez Kobal. Da nas ne bi zeblo, je zakuril peč v dvorani kjer smo spali.

Jožica in Mija, ki sta vešči za zadovoljitev naših želodčkov, sta se lotili prave goveje juhe. Ta nas je dva dni dobro ogrela. Seveda, pa ni manjkalo tudi Mijino pecivo.

Prvi večer smo imeli ogled Izole v večernih urah. Naslednji dan pa je bil večurna pešpot in je imela namen spoznati širšo okolico. Iz mestnega jedra smo se dvignili na grič mimo izolske bolnice, do cerkve sv. Marka na Markovcu v Kopru. Župnijska cerkev je bila ustanovljena 1993. leta; novodobna arhitektura s čudovitim mozaikom jezuita Marka Ivana Rupnika. Mozaik v cerkvi povezuje prezbiterij s cerkveno "dvorano", ker želi pokazati,da je Cerkev skupnost, zbrana okrog oltarja, ki slavi Gospoda.
Po ogledu nas je čakal še povratek, ki pa je bil lažji zaradi spusta.

Na obrobju Izole smo si ogledali tudi pokopališče. Nagrobni kamni so bili na mestnem pokopališču zaznamovani z italijanskimi priimki. Po zanemarjenosti sodeč, so ti grobovi malo obiskovani. Ko bi te duše lahko spregovorile, bi lahko veliko zvedeli o polpretekli zgodovini...

Po nekaj urah gibanja na svežem zraku, pa se najbolj prileže - dobra goveja juha.

Ja pa še nekaj: ker so odrasli skavti prepoznavni po celi domovini, nas je obiskala koprska skavtinja Zinka z velikim pladnjem sveže pečenih buhteljnov. Dobro, da sta Joži in Mija skuhali še drugi del kosila in smo Zinko lahko vsaj malo pogostili.

Izdatno kosilo in čudovito popoldne je bilo potrebno zaključiti s kavico na obali. Pridružil se nam je še domači župnik g. Janez. Zanimivo je opazovati sprehajalce v zimskem času in v malem mestecu, ko se vsi med seboj poznajo. Seveda g. Janez je v Izoli znan skoraj tako kot ga. županja.

Lepo je bilo, samo čas je neusmiljeno bežal. Naenkrat je bila večerna maša, večerja, klepet in odhod domov.

Samo dan in pol - pa tako veliko vtisov. Samo ura vožnje - pa povsem drug svet!