Nihče nima večje ljubezni...

... je napisano nad oltarjem v kapeli Kliničnega centra. Da. Nihče nima večje ljubezni in nihče ni večja in svetlejša Luč kot prav on.

On je tudi tisti, ki nam daje mir v najbolj nemirnih trenutkih in posveti v naše srce takrat, ko je najbolj temno.

O tem sem razmišljala, ko smo prejšnjo sredo sedeli spodaj v kapeli in se pripravljali na mašo. Kapela je bila skoraj polna, saj so vse prve vrste zasedli skavti in taborniki, ki so med bolnike prinesli Luč. Luč miru, Luč novega upanja, Luč zdravja, Luč zaupanja in Luč vere.

V kapeli, ki sicer posluša prošnje in molitve, jok in vzdihovanje, ki vidi solze in obup, je bilo veselo. Najprej sta se zafrcljala ročaj in vroč pokrovček na lučki in vse skupaj se je zvrnilo po tleh. Takoj zatem je med poslanico Urško prijel smejalni trenutek in niti resnost besed v poslanici je nista ustavila. In gospod Šlibar ne bi bil pravi, če ne bi vse skupaj obrnil v veselo sporočilo Luči, ki prihaja k ljudem, da bi jim prinesla veselje !!!

Luč in smeh in veselje so posijali v kapelo in sveta maša je bila lepa prav zaradi tega veselja, spodbudnih besed gospoda Šlibarja in prijaznih besed bolnika iz Ilirske Bistrice, ki menda drži pokonci cel oddelek, čakajoč na težko operacijo.

Mir in Luč sta potrebna povsod, med bolniki v kapeli pa sta ta torek dobila nov, globji in širši pomen.

Ester

Mnenje 18 uporabnikov:

Za glasovanje se moraš prijaviti!