Oranžna politika
Blaž Karlin (Avtor: Blažev Facebook profil)
Dve izkušnji
Pred časom sem se prijavljal na dve orientaciji, eno skavtsko in drugo taborniško. Skavti so na spletni strani med sponzorji objavili tudi politično stranko, taborniki so za udeležbo obljubljali sicer čudovit našitek, vendar z rdečo peterokrako zvezdo. Ene in druge organizatorje sem zasebno opozoril, da je takšno ravnanje za skavtsko/taborniško skupnost nesprejemljivo. Odzivi pa so bili različni: skavti so se politični podpori odpovedali, taborniki pa so pri zvezdi vztrajali. Pri prvih sem se potem veselo izgubljal po njihovih gozdovih, drugi pa me niso videli.
Dve takšni drobni izkušnji kažeta, da se politiki ne more izogniti nihče, ki (delu)je v družbi. Kar je razumljivo, saj je že vsaj od Aristotela dalje znano, da je politika ukvarjanje s tematikami, ki zadevajo nas vse. Gre za politiko v širšem smislu, ko na primer skavti kot del civilne družbe v svojem Statutu navajamo, da poslanstvo našega Združenja ni zgolj osebni razvoj mladostnika, ampak tudi razvoj mladih ljudi v zrele osebnosti, odgovorne državljane in dejavne člane družbe.
Dve politiki
Obstaja pa tudi politika v ožjem pomenu besede, to je javna oblast z vsemi njenimi podpornimi strukturami. Civilna družba in ta zadnja politika imata pogosto podobne ali celo identične namene delovanja, pomembno pa je, da pri svojem delovanju uporabljata različna sredstva in načine. Kratek stik med obema skupina se tako pojavi šele, ko se ti načini začnejo nerazpoznavno mešati.
Posameznik oziroma član kakšne civilno-družbene ali politične skupine je tu v prednosti: hkrati je lahko dejaven na obeh ravneh družbe, saj je njegova/njena čim intenzivnejša udeleženost v javnih zadevah sploh pogoj demokratičnosti neke družbe. In če na hitro pomislimo, si tudi težko predstavljamo, da bi še verjeli človeku, ki dopoldne govori in dela eno, popoldne pa drugo. Nasprotno pa organizacije pri svojem delovanju ne smejo prehajati iz enega območja delovanja v drugega. Če bi to storile, ne bi zgolj zavajale svojih članov in zlorabile njihovega zaupanja, ampak bi ravnale tudi proti našemu ustavnemu redu.
Dejstva danes
Primer nerazumevanja odnosa med civilno in javno sfero oziroma vloge civilne družbe kot take sem že doživel tudi pri skavtih. Poleti je bil pred Državnim zborom shod v podporo tradicionalni družini. Med skavtskimi voditelji je ob tem prišlo do pobude, da se shoda udeležimo v krojih in rutkah ali kako drugače podpremo dejavnosti civilne družbe. Ideja je sprožila zanimivo in samo po sebi zelo zgovorno razpravo, končna odločitev odgovornih pa je bila, da se dejavnostim v tej zvezi kot organizacija v celoti odpovemo. Priznam, da me je odločitev v svojem hladu do obravnavane problematike paradoksalno kar precej poparila, toda po prej opravljeni elektronski debati me ni preveč presenetila. Državljanska vzgoja res ne more biti prva naloga skavtov in tudi z vsemi aktivističnimi predlogi se nisem strinjal, vendar si kljub temu za primere prihodnjih družbenih izzivov želim, da bi skavtski voditelji na svoje družbeno in vzgojno poslanstvo gledali s ponosom in bili pogumni pri njegovem uresničevanju.
Izzivi jutri
Zato bom s tega vidika za konec izpostavil zgolj nekaj vprašanj, ki bodo še potrebna naše pozornosti, če želimo, da sveta ne bomo spreminjali na bolje le tam, kjer se v množici enako mislečih počutimo varne, ampak tudi tam, kjer se od posameznikov in organizacij pričakuje tudi pripravljenost na izpostavljenost in prenašanje udarcev: (1) ali pri skavtih naredimo dovolj za pozitiven odnos do politike; (2) ali imamo skavti »odgovorno državljanstvo« kje konkretno opredeljeno; (3) ali znamo razlikovati med politiko in politiki; (4) ali razlikujemo med nalogami politike kot oblasti in nalogami civilne družbe; (5) ali smo skavti so-odgovorni za politično stanje na Slovenskem; (6) ali skavti dovolj spodbujamo svoje člane k samostojnemu razmišljanju o družbenih stvarnostih?
Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja nobene skavtske organizacije.
