Zažiga

21 Zažgi

Prenesi v

Med užitkom in muko - vzpon na K7

Martina Ilišinović, Uredništvo SkavtNET 13.10.2011
Alpinistični podvig, ki odmeva po svetu - Luka Stražar (Akademski alpinistični odsek) in Nejc Marčič (Alpinistični odsek Radovljica) sta med 6 in 9. septembrom osvojila zahodni vrh gore K7 (6858 metrov), v gorovju Karakorum, Pakistan.
(Avtor: osebni arhiv )

Neverjeten dosežek ni samo to, da sta na vrh potegnila novo, prvenstveno smer, temveč tudi dejstvo, da je to verjetno komaj druga smer na vrh in šele tretji uspešni vzpon na K7 West. Nanj sta se povzpela v čistem alpskem slogu, smer pa poimenovala “Sanjači zlatih jam” - težka, a hitra in neposredna. V odpravi sta se jima pridružila še vodja odprave Urban Novak (Alpinistični odsek PD Kamnik) ter David Debeljak (Alpinistični odsek Rašica), v Pakistan pa so se podali že 15. avgusta.

O podvigu smo se pogovarjali z Lukom Stražarjem, ki nam je najprej zaupal nekaj osnovnih podatkov:

Starost: 23
Po horoskopu: tehtnica
Družina: 2 mlajša brata - Urban (četovodja Ljubljana 4) in Jakob (v klanu), starejša sestra Tamara Plut (od 2008-2011 državna voditeljica veje IV)
Načrti za prihodnost: definitivno Himalaja

Začniva na začetku. Včasih si treniral košarko. Kaj je vnelo strast do alpinizma?

Ne samo jaz, tudi oba moja brata sta trenirala, oziroma še vedno trenirata košarko. Sam sem jo igral do sredine srednje šole, nato pa sem jo nekje okoli 17-tega leta opustil. Moj oče je alpinist in me je včasih vzel s seboj v hribe, plezat. Zaradi treningov košarke dostikrat nisem imel časa, da bi šel z njim, ko pa sem pustil košarko, sem takoj preklopil na alpinizem.

Cel svet na dlani. Kako je prišlo do odločitve za vzpon na K7?

Imel sem močno željo iti v tujino, na odpravo. Odprava je precej bolj kompleksna oblika - nepoznane gore, večje višine - vsi ti dejavniki naredijo plezanje bolj zanimivo in raznoliko. Sam sem bolj oboževalec zimskega plezanja, dolina Charakusa pa je odlična izbira, saj ponuja veliko možnosti in zelo raznolike smeri. Lahko izbereš skalnate, snežene, kombinirane - karkoli ti pač odgovarja. Po pogovoru z Urbanom (vodja odprave) je hitro padla odločitev. Zbrala se nas je ekipa štirih, sami mladi, in priprave so se začele.

(Avtor: osebni arhiv )

In kako si izbral so-plezalca?

Že doma sem dobil slike od Marka Prezlja (splezal prvo smer na vrh K7 leta 2007 skupaj z Stevom House in Vincom Anderson) in takoj mi je bil greben, ki pelje na vrh K7 West, všeč. Sicer pred odhodom ni bilo konkretnega dogovarjanja kdo bo plezal s kom. Prve lažje vzpone smo se menjavali, tako je vsak plezal z vsakim ali pa smo plezali vsi skupaj. Za točno smer plezanja pa se dejansko odločiš komaj na mestu samem, ko vidiš katera smer je najbolje narejena. Slike so sicer zelo uporabne, realnost pa je vseeno lahko drugačna - še posebej sneženi deli se lahko močno spreminjajo. Tako sva se z Nejcem odločila in poskusila v omenjenem grebenu.

Ob tako napornem vzponu mora posameznik zagotovo imeti dovolj motivacije. Kaj je bila tvoja?

Da zaključim vzpon, da pridem na vrh. Višja kot je gora, večja je tudi želja po osvojitvi.

Ali je bil vajin vzpon težaven?

Na splošno je vzpon šel zelo gladko, brez dramatičnih zapletov. Vreme je bilo v redu, zadnji dan je sicer začelo snežiti, a to ni predstavljalo večjih težav. Sam sem imel krizo predvsem drugi dan. Prvi dan sva namreč premagala res veliko višino, tudi zato ker ni bilo primernih polic za bivakiranje. Drugi dan pa se je potem poznala utrujenost od velikega vzpona. Dodatno je k tej krizi pripomoglo še močno sonce in brezvetrje, saj je bilo kar malo vroče. Dehidracija je v gorah že sama po sebi problem, ob močnem soncu pa je seveda le še slabše. Zato sva bila drugi dan zelo počasna. Celoten vzpon je bil nekako med užitkom in muko (smeh).

Kako bi ocenil svojo pripravljenost na K7?

Priprave na odpravo so se nekako začele že letošnjo zimo, z raznolikimi vzponi. Same kondicijske priprave pa so potekale od marca do maja. Sicer menim, da si vedno lahko še bolje pripravljen, vendar mi kondicija pri vzponu ni povzročala nekih težav. Tudi oba z Nejcem sva bila približno isto pripravljena, tako da je vzpon potekal po načrtih.
Potrebno pa je upoštevati, da je višina kar velik faktor. Zame osebno je višina še najbolj mučna, saj mi privajanje na njo gre počasi. Ampak to vzameš že pred odpravo v zakup, tako da te potem ne preseneti. Je pa odlično, ko prideš nazaj domov in lahko res športaš - vse ti je lahko, nič se ne zadihaš.

(Avtor: osebni arhiv )

Kaj pa psihična pripravljenost? 

Težko je reči, kako se psihično pripraviti na odpravo. Predvsem veliko tur, da si uplezan, da se dobro poznaš s soplezalcem in seveda da dobro poznaš sebe - kakšen si, ko si utrujen.

So bili med vzponom tudi kakšni prepiri?

Nejc ni težaven (smeh), pa tudi dobro prenaša (smeh). Veliko skupnih tur je že za nama, tako da se poznava in veva kakšen je drugi, ko je utrujen.

Za vse, ki alpinizma ne poznamo ravno dobro - zakaj niste plezali vsi isto smer?

Po navadi so naveze dveh, maksimalno treh. Naveza štirih nikakor ni pametna, saj privede do veliko čakanja, težjega usklajevanja, pa tudi preprosto preveč ljudi je na enem mestu - je “gužva”. Poleg tega pa med plezanjem veliko stvari pada dol in ni pametno biti spodaj. Če je eden pod tabo še gre, če pa so to trije plezalci... Po dva plezaš predvsem zaradi varnosti.

“Sanjači zlatih jam” - kdaj in kako sta določila ime vajine smeri? Je res, da sta ga kasneje tudi spremenila?

To je bil nesporazum (smeh). Urban je poslal sms v Slovenijo, kjer je napisal nekaj v zvezi s tem, da sva midva legende (ker nama je podvig uspel). To pa so potem narobe razumeli, kot ime smeri (“težke legende”), tako da smo ta nesporazum kasneje popravili. Sama izbira imena pa je bila mučna. Osebno se mi je zdelo s tem res veliko dela (smeh). Izbrala sva ga skupaj z Nejcem, malo prej, malo potem. In razlaga imena? Nekega dne, še pred odhodom, je prišel Nejc in rekel da ni mogel ne spati, ne nič, da je samo gledal slike cel čas - “daydreaming”, naslednji dan pa se je potem meni zgodilo isto - zato “sanjači”....Zlate jame se pa lepo sliši (smeh).

Se ti je življenje zdaj kaj spremenilo? Te ljudje ustavljajo na ulici, zahtevajo avtogram? ;)

Hvala bogu ne (smeh). Res pa je, da sem bil kar bolan zadnja dva tedna. Pravzaprav se že na poletu domov nisem počutil tako dobro in sem komaj zdaj začel spet z normalnim življenjem.

člani odprave člani odprave (Avtor: MMC RTV SLO)

Se ti je že kdaj zgodila kakšna slaba izkušnja v gorah?

Seveda so tudi slabe izkušnje, vendar se iz vsake nekaj naučiš. Kot bi iz posode, v kateri je mladostniška sreča, stresal v posodo, kjer se nabirajo izkušnje.

Kljub svojim 23 letom si preplezal že marsikatero slovensko in tujo goro. Kako ocenjuješ čistost gor?

V primerjavi s Pakistanom smo v Sloveniji precej bolj osveščeni in so posledično tudi naše gore bolj čiste. Tam je pa bolj tako-tako... Pa vendar, tudi v Pakistanu stanje ni tako slabo. Smeti se kurijo, baterije pa je pobirala naša odprava, drugače bi verjetno kar ostale tam.

Ali ob vseh teh podvigih ostaja sploh kaj časa za študij?

Študij trpi (smeh). Trpi prisotnost na predavanjih, posledično pa tudi izpiti.

Si inštruktor plezanja, bivši četovodja... Delo z mladimi ti torej odgovarja?

Delo z mladimi mi je všeč. Ko je polna luna jih sicer razganjajo hormoni, takrat moramo vsi stopiti skupaj da jih obvladujemo, drugače pa je super.

Ali bi bilo kaj v tvojem življenju drugače, če ne bi hodil k skavtom?

Ja, veliko stvari. 100%.

So ti skavti kaj dali?

Seveda, najboljše prijatelje, predvsem v stegu.

14 let si že skavt. Kateri trenutek ti je najbolj ostal v mislih?

Teh trenutkov je kar nekaj. Mogoče bi izpostavil tabor v dolini Trebuše, moje zadnje leto v četi.

Ti je bilo pri skavtih bolj všeč kot udeležencu ali sedaj kot voditelju?

Oboje. Mogoče je bilo malo bolje, ko sem bil udeleženec. Predvsem zato, ker sem takrat imel več časa za skavte. Zdaj pa so vikendi že tako ali tako zasedeni.

Tvoje skavtsko ime je precej “carsko” (carski sokol). Kako in zakaj si ga dobil?

Puberteta in hormoni (smeh). Nekdo je rekel: “Pa bodi carski”. Jaz pa: “Ok”. Takrat so bili hormoni podivjani in mi je ime bilo všeč, zdaj pa ne več.

Skavti nekoč in danes. Čutiš kakšno razliko med časi, ko si začel pri skavtih in danes?

Ja, zagotovo se je spremenilo. Ne v smislu, da bi se zdaj učili drugih stvari samo... Ne vem, takrat če si imel diskmen, so ga takoj našli in si dobil kamen v nahrbtnik. Zdaj pa so mobiteli in vse to, tako da je dosti težje najti vso tehnologijo, ki jo skrivajo.

Za konec pa še nekaj zanimivosti o Luki: 

Najbolj me je bilo pri skavtih strah, ko....smo šli z raftom po Soči, moje prvo leto pri skavtih (5.razred). Ker je bila Soča zelo visoka me je na koncu, ko smo poskakali ven iz raftov, pričel nositi tok. Bil sem prepričan, da me bo odneslo.
Ne maram ljudi, ki... se postavljajo.
Moja najljubša hrana je...sem zelo sladkosned.
V kino hodim gledat...zelo redko hodim v kino.
Moji prijatelji bi rekli, da sem...skala.

Čestitke celotni odpravi, še posebej pa Luki in Nejcu.

Fotogalerija
5 slik
člani odprave
+2

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.