Novomašnik, bod pozdravljen!

Ne samo mlade, tudi odrasle skavte najdeš povsod, kjer se kaj dogaja.

Lahko iz »Rdeče« obale pride kaj dobrega?

Odrasli skavti iz Cerknega, Šentjurja in novomeški Hitri povž smo bili z drugimi priča, da se lahko tudi na Obali zgodi nova maša! Kako smo to doživeli?

Poletni meseci so čas taborenj. Jadranka in Darija sta stopili skupaj in uslišali prošnjo morskih siren Zinke in Sonje ter pomorščaka Dinka: »Pridite v Sečovlje, nam boste pomagali«. Jadranka je izbrala temo duhovne misli »Vzemi njegovo podobo v svoje srce«, ki se je dobro ujela z novomašnikovim geslom: »Z večno ljubeznijo se te usmilim«. In smo šli in bili dobroprišli.

Pod streho nas je sprejela preizkušena Slavina družina, čez dan pa smo prihajali na delo okoli in v cerkev sv. Martina. Pomagali smo pri pospravljanju, sestavljanju in prestavljanju ter krašenju. Pletli smo vence in mrežo prijateljstva ob skritem prijatelju. Večeri so bili kratki, spanja malo, saj smo kar globoko zaorali v naslov tabora in priliko o izgubljenem sinu, Lk 15, 11-32. Oče je sina sprejel, mi pa se velikokrat obnašamo kot mlajši sin: smo ljubosumni, zgubljeni v svoje utvare majhnosti, nepomembnosti, kritiziramo – ne znamo se dvigniti in pogledati v oči ter pohvaliti, sprejeti dejansko stanje, zaupati!

Mešali smo se po skavtsko, si pomagali nositi bremena in v nedeljskem večeru objeli najdenega prijatelja. Doživeli smo pravo sobotno nočno veselo stražo, saj je bila v Sečovljah veselica. Spoznali smo, da ni več: »Dekleta, bežite, fantje gredo«, temveč: »Fantje bežite, dekleta so živa!«
O, nepozabljeni sobotni večer v Plovaniji pri Tulovih. Čeprav na hrvaški strani, smo čuli samo slovensko govorico! O nepozabni nedeljski dan, dan Lukove nove maše! Bog ga je poklical, da bo iskal izgubljene sinove in hčere. Kristus njemu in nam govori: »Ne boj se, mala čreda!« Sončna krogla je gorela, novomašni pridigar, prva Lukova maša nam srca vnemala! Pevci so žvrgoleli, Šavrinke obujale spomine v pesmih, ki sežejo do srca. Množica bi lahko bila večja, toda bilo nas je veliko in Bog daj jim moči, da bi vztrajali tudi po slavju!

Večerne litanije, po njih pa ples, petje in dobrote pridnih rok. V ponedeljek smo še mize pospravili, nekaj smeti nabrali in se s stiski rok poslovili. O, kmalu se bomo spet dobili!
Čeprav imajo obalo za »rdečo«, se je tudi nje dotaknila »Primicija«, tistih, ki se jih pa ni, jih bo pa treba poiskati in nagovoriti. Če ne more do njih duhovnik, se naj opogumi član farne skupnosti. Vzor nam naj bodo apostoli. Kristus jih je poslal v svet, tako tudi Luka in vse nas, ki sicer nimamo službenega duhovništva, smo pa bili krščeni in je naša dolžnost pričevati in ne jamrati, saj je Kristus z nami do konca sveta!

Oče Milan in mama Zinka sta ponosna starša in tudi odrasla skavta. Tudi mi smo veseli odločitve njunega sina Luka. Podpirali ga bomo v vsakdanjih molitvah.
O, daj Bog, da bi bilo več takih! Pa Boglonaj, ker smo prijatelji!

Hitri povž

Mnenje 8 uporabnikov: